Konec šole je za teden življenja med medvedi
Triatlonski kamp na Rakitni za otroke
Konec šolskega leta je čas, da gremo za en teden živet v naravo, v šotore, brez mobilnih naprav, brez umivanja, z medvedi in ostalimi prebivalci gozdov na Rakitni. Rakitna je postala pozdrav poletju našega kluba in konec prvega dela tekmovalnega obdobja in za razliko od lani je bilo vreme na naši strani. No z nekaj urcami viharnega ozračja, odnešene jedilnice in nekaj mini poplav, smo imeli vročino in preživeli smo lep čas v vodi ali na velikih nadmorskih višinah.
Tabor se je zopet povečal za nekaj šotorov, območje večernega ognja je bilo večje, več smo potrebovali hrane, več je bilo aktivnosti in bolj smo bili utrujeni :-). Koles je bilo toliko, da smo morali na Rakitno vzeti celo menjalni prostor in 40 metrov ključavnic.
Po postavljanju tabora in obveznem brefingu smo odšli na "plažo", kjer smo po kratkih akvatlonih napihnili vse kar smo prinesli s seboj in vso prometno infrastrukturo spustili na Rakiško jezero, ki je postalo prizorišče dvobojev različnih plovil in razboljnikov na plovilih. Da se je žoga počasi umirila in spustila na tla, je poskrbela dostava kosila, ki je vsak dan bolj teknilo. Tudi čakanje v dolgih vrstah kar naenkrat ni bil problem - če si lačen je vse možno.
Izleti s kolesi so bili skoraj vsak dan na dnevnem redu: ali smo se preganjali po klancih Rakitne, ali pa smo tradicionalno napadli Krim. Z vsemi razpoložljivi sredstvi in sendviči je šlo do vrha. In to brez potiskanja koles, z nekaj počitka in nekaj opogumljanja, a smo zmogli.
Treningi so bili pametno umeščeni v dopoldanski čas, ko je bila energija in koncentracija še na zadovoljivem nivoju, popoldanski čas je bil bolj namenjen preganjanju po jezeru ali letos celo ustvarjalnim delavnicam.
Tudi večerni sprehodi so bili del kampa. Na Županov vrh so nas trenerji zvlekli pod pretvezo, da vmes dobimo sladoled in smo šli, kaj pa čmo :-).
Nismo pozabili na obvezno tekmovanje v akvatlonu in triatlonu ter lovom na skriti zaklad konec tedna, ko se otroci prvič dokopljemo do prepotrebnih sladkarij :-).
Verjetno bi zdražali še kak teden, ampak verjetno Nina, Mitja in Nuša ne bi :-). No še kratek naliv pred pospravljanjem šotorov je bil zagotovilo, da bodo imeli starši doma še kak dan dela več z našo robo.
Se vidimo na kampu Ilirija konec avgusta, kjer pa nas čaka triatlonski kamp sredi Ljubljane.
ALI VAS ZANIMA kako so to doživeli OTROCI - preberite v prispevku DRAGI DNEVNIK, ki je nastajal tekom tedna, ko so otroci imeli posebne naloge in izzive ;-)
