Kolesarski lov za geslom v 2. tednu
in izpopolnjevanje kolesarskih veščin
Drugi teden je naši najmlajši skupini čakalo kup kolesarskih izzivov in še...
...več o tem malo kasneje!
Sedaj pa gremo lepo po vrsti...
Lepo vreme so TriKLiji in Super TriKLiji izkoristili za izpopolnjevanje kolesarskih veščin z različnimi spretnostnimi nalogami in kolesarskimi poligoni. Da ne bodo pozabili kaj potrebuje vsak kolesar so morali vestno zapisati vso potrebno kolesarsko opremo, hkrati pa narisati in opisati sestavne dele kolesa. Saj veste kaj pravijo...pametni pišejo;)
Kako pa se odpraviti na kolesarski trening?
Počakajte, to bo za vas predstavil Gaber:)
Nimate ideje za kolesarski poligon?
Gaber in TriKLiji vam predstavljajo nekaj svojih...
Konec tedna pa je naše najmlajše čakala prava kolesarska poslastica - LOV ZA IZGUBLJENIM ZAKLADOM
Mislite, da so otroci našli geslo?
Poglejte si...
Kako pa je vse skupaj potekalo pa sta zelo dobro povzela v zabavnem zapisu Lora in njen oče.
Pot sva začela doma na Dolgem mostu in se po POT-i odpravila do Rudnika, kjer je bila najina prva točka. Polžjo tekmo mi je enkrat uspelo zmagati, dvakrat pa je bila zmagovalka Lora. Nato sva se preko Golovca (po cesti sicer) odpravila proti Fužinam. Moram povedati, da je Lori tokrat prvič uspelo prekolesariti celotni Golovec brez sestopa s kolesa. Zelo sem bil ponosen nanjo!
Pri Rajd parku sva naletela na moški del družine Mori. Lora se je pridružila mlajšim članom pri preganjanju po parku, midva z Mitjo, pa sva rekla tačas par besed.
Pot do Kodeljevega je bila hitra in enostavna, Lorino usmerjanje do Roške pa je bilo po pravilih in popolnoma razumljivo. Vožnja brez rok nama je obema šla kar dobro od rok (nog?).
Kaj hitro sva se odpravila proti Gradu. Vzpon je bil lažji, kot na Golovec, vendar sva še vseeno malo sopihala. Eni smo malo bolj, kot drugi, vendar ne bomo sedaj o tem...
Skok iz kolesa in na kolo sva opravila z odliko, samo nekateri sprehalci so naju začudeno gledali, kaj in zakaj za boga svetega počneva.
Spust proti Špici je bil zabaven, hiter in seveda varen. Samo Stravo sem pozabil prižgati pravočasno...
Ker je bila temperature navkljub sramežljivim poskusom sonca še vedno nizka, je bila posledično tudi najina voda tako hladna, da nama ni teknila. Sva pa si z večjim veseljem privoščila vsak po eno žitno ploščico. Ko sva se okrepčala, sva pa čez mesto odbrzela do zadnje točke izziva - Ilirije. Ker je bilo parkirišče prazno, sva izziv izvedla kar tukaj. Eni so bili hitri, drugi pa 'graciozni'.
Ko sva zložila skupaj vse črke in prišla do gesla RAKITNA, sva se pa odpravila še na zadnji kos poti do doma. V malo več kot treh urah sva prekolesarila 33 km, imela sicer samo 301 metrov vzponov ob povprečni hitrosti 13,2 km/h in največji zabeleženi (manjka spust iz Gradu) hitrosti 47,2 km/h.
Oba sva zmogla pot z obilico dobre volje in zabave ter sva prišla domov nasmejana in rahlo utrujena.