Nadina zgodba o IM Havaji, ki se izkaže da ni zgolj njena in ne samo o tekmovanju
IM Kona 2018, 4. izdaja ali triatlonske počitnice
Zadnji popoldan v Koni. Nekaj ur smo preživeli na plaži Magic Sands (res je »magični pesek«), valovi so pogoltnili moje kopalke, mene pa na srečo ne. Družbo nam je delal David Pleše, ki je veliko več časa kot o svoji neverjetni triatlonski zgodbi, govoril o svoji družini. Hčerki, ženi, starših, in se nato kot grški bog zazrl v bučanje valov ter rekel: »Hvaležen sem za to življenje!«.
David strinjam se s tabo. Življenje, ki ga spremlja triatlon, je res posebno življenje. Ne gre le za to, da je Davidu triatlon najljubši poklic pod tem soncem. Triatlon, kot »prostočasna« dejavnost ponuja vedno znova nove priložnosti, da si obogatimo življenje. Letos je imel triatlon v Koni 40 let, moto dogodka je bil 40 years of dreams, 40 let sanj. In to kakšnih. Ne samo, da se je vreme udeležilo praznovanja in tekmovalcem podarilo pogoje, v katerih sta bila tako v moški kot v ženski kategoriji postavljena hitrostna rekorda. Tudi vsi ostali podatki o tekmi so bili sanjski. Več kot polovica tekmovalcev je že presegla 40 let. Najstarejši tekmovalec je bil v 86 letu. Nepredstavljivo, kaj zmore človeško telo in te neverjetne meje neverjetne meje človeške fiziologije in duha, prikazuje tudi Ironman triatlon. Tako da tisti, ki to berete in ste si vedno želeli na Ironman, nikoli ni prepozno!
Slovencem (in Slovenkam) gre v triatlonu dobro. Ali kot pravi Mitja Mori, če pogledamo tehnično, je imel 2-miljonski narod kar 9 predstavnikov na SP v Ironman triatlonu. Vsakega s svojo zgodbo. Naj izpostavim Braneta Breznikarja, starostna skupina 65-69 let. S plavanjem je opravil v manj kot 1 uri, če prištejemo leta, bolje kot mnogi profesionalci! 180 km na lavinih poljih je prekolesaril v manj kot 6 urah, kaj to pomeni, vedo le tisti, ki se lotijo kolesarjenja na Havajih. Nato je pretekel še maraton! Brane je kirurg, ki opravlja svoje redno delo! Nato Damijan Kromar in Tomaž Kovač, velika triatlonska entuziasta, ki se redno vračata na Havaje. Damjan je Ribnico spremenil v relativno naj-triatlonski kraj v Sloveniji. On in njegovi ribniški so-entuziasti verjetno naredijo za zdravje Ribničanov (skupaj z rokometaši) prav toliko ali pa še več kot zdravstveni sistem. V Sloveniji je še nekaj takšnih krajev, na primer Kamnik. Tomaž opravlja zahtevno službo in se že leta uvršča na SP v Ironmanu. Oba sta s svojo tekmo opravila vrhunsko. Pa seveda Domen Denša, nekoč elitni triatlonec, ki ga je nato življenje potegnilo v svoj vrtinec, trdo preizkusilo in Domen res ve, da je udeležba na Ironmanu v Koni privilegij. Pa se ni triatlona udeležil le on, bil je kar družinski projekt. Za uvod je žena pretekla maraton v Chicagu n nato skupaj z otroci prispela v Kono spodbujat moža. Veselje te družine je bilo kot sonček, ki zjutraj zažari nad Kono ter se zablešči v morju in na lavinih poljih. Še več, Domnova zgodba mi je kot zdravnici še posebej blizu in je na nek način spominjala na veličasten pogled na sončne zahode na Havajih, ko samo strmimo (in slikamo z mobiteli). Upam, da bodo del te zgodbe delili z tistimi, ki jo potrebujejo. Potem je tu mlajša garda triatlonskih entuziastov, ki so prvič ali drugič okusili Ironman na Havajih in se prav vsi odlično odrezali! Zakaj kar naprej omenjam entuziazem? Zato, ker je to prevladujoče stanje teh superfit ljudi, ki se te preizkušnje udeležijo. Ne gre samo za to, da se odločijo in v svoje življenje vključijo zadosti vadbe, vsak vam bo povedal da je potrebna predvsem potrpežljivost in spopadanje s številnimi problemi, da lahko nekega dne z letalom pristaneš na letališču v Koni.
Mene spremlja Ironman triatlon že 21 let. Naredila sem jih mnogo, nekaj tudi v Koni. A številke ne povedo tega, kaj sem se na tej poti dogajalo in kaj sem se imela privilegij naučiti. Kot človek in zdravnik. Nikoli ni bilo lahko, ker nikoli ni lahko, a preizkušnje so različne in letošnja sanjska Kona je ponovno zahtevala od mene vse, kar zmorem. Po zame odličnem plavanju in solidnem kolesarjenju, se mi je nekje na 5 kilometru maratona obrnil želodec. Takrat se začnejo odvijati misli, ki jih jih ne moreš doživeti pri večini športov, za njih je potrebno iti na triatlon. 20 jih lahko preberete na povezavi. Zadostuje tudi da prebirate Nietzche-ja ali kašnega podobnega filozofa, pa tudi moj prijatelj Branko Škof, profesor teka, pravi »da vsak dan ni nedelja«. No sam Ironman na koncu res ni bil nedelja, je pa bila izjemna moja spremljevalna ekipa: hči in TKL-jevca Lana in Martin. Težko opišem kaj vse so naredili, da so mi olajšali borbo s kilometri, boljše ekipe ne bi mogla imeti! Niso me podpirali samo v Koni, skupaj so že celo leto skrbeli, da sem do Kone sploh prišla. Hvala vam!
Še posebej pa hvala entuziastu št.1 v TKL-ju, Mitji Moriju za njegovo podporo. Mislim, da je triatlonski duh, ki podira meje možnega, velikokrat tudi vsebina njegovih sanj. To vidijo tudi tisti, ki ne vidijo!
