Nada Rotovnik Kozjek in Ana Karin tokrat s TKL-jem skozi IM Celovec vse do havajskega Ironmana, Celovec in Ljubljana, zadnje pol leta ;-)
Vsak ironman triatlon je posebna zgodba. Traja dlje kot sama preizkušnja, vanjo je vtkan čas vsaj pol leta. Letos je bil tudi v družbi Triatlonskega kluba Ljubljana.
Leta 1998 sem se udeležila prvega Ironman triatlona v Celovcu, ime je imel odlično: TriMania. Maničnih udeležencev je bilo 124, med njimi skoraj vsi aktivni slovenski ironmani. Žensk nas je bilo manj kot 10. Za nas jih je tako skrbelo, da se je Helge Lorenz vozil med nami na kolesu in med maratonom spraševal, če kaj prinese za jest, samo da bi prišle do cilja. Ponujal je tudi pico, ... Ko sem v nedeljo po 20 letih tekla po isti maratonski progi, sem razmišljala o marsičem. Na maratonu, ki ga tečemo na Ironmanu, je časa za razmišljanje veliko. Misli so mi poletele tudi k TKL-ju.
Kljub kar nekaj triatlonom, ki sem jih v 20 letih naredila, si še pred nekaj leti nisem predstavljala, da bom imela življenski privilegij in se na to preizkušnjo pripravljala in se je udeležila skupaj s svojo hčerko. Zato bi rada zahvalila tudi Mitji, Martinu in Lani ter tudi drugim članom Triatlonskega kluba Ljubljana, s katerimi sem se borila z vodo v bazenu.
Ata Mitja je ideal, ki tudi nas »stare« mačke še vedno motivira ... tako kot danes, ko sem se peljala iz službe in je en triatlonec v zmajček dresu sredi popoldneva drvel v tempu pod 5 min na km po Poljanski cesti. Seveda je bil Mitja, lahko da je tekel tudi pod 4 min na km ... In z enako strastjo, kot drvi po Ljubljani in v Življenju, je podprl najino vadbo okviru znanja in možnosti v TKL-ju.
Martin je odlično sestavil učinkovit plan vadbe in naju res zaposlil na treningih. Ne z količino treningov (ta ni bila pretirana), temveč NA njih. Glede na to, da sem »preživela« že 20 let vadbe triatlona, je bil ta sistem dokaj zanimiv. Vsak trening je imel razdelano vsebino: wate, redkeje pulze, ali stopnjo napora. Treninga kar tako v prazno ni bilo. Še na OI v Koreji, kjer sem delala kot zdravnik, sem se skoraj vsak dan s kakšnim listkom, katerega vsebina je bilo »koliko minut kakšne wate«, borila za kolesa z olimpijci v telovadnici...Treningi so bili kratki a naporni, tako sem bila ponavadi najbolj zaripla v telovadnici; no olimpijci so pulz »zvišali« nato na tekmah...tam je mene ponavadi zeblo.
Naslednjih mesecev se spomnim približno tako: služba, številna predavanja, pisanje tekstov in vmes kakšna ura z listkom z wati. Ni bilo običajnih dolgih tekov in blodenja po Golovcu. Vsak tek je bil razdeljen na minute...
Počasi sem se navadila, da mi pravzaprav vsak trening resetira glavo. Vedno znova sem se morala posvetiti kakšni domači nalogi oziroma listku, zato so problemi vsakodnevnega življenja ponavadi kar nekam izpuhteli. Ja Martin, res si me odlično zaposlil. Za Ano Karin je bila ta »struktura« manj naporna, ker je iz nedavnih plavalnih časov navajena, da vadba ni nekaj čemur rečemo »frajlauf«. Moram pa priznati, da sva si obe občasno močno želeli, da bi se nekoliko bolj »vozakali« in gledali drevesa ter sončne zahode na Golovcu. Martin, neredko sva tudi popustili... Vendar, hvala ti za občutek, da sem kot profi kolesarka BTC City Ljubljana.
Plavanje je bil najbolj zabavni del zgodbe. Lana je bila še najbolj prizanesljiva. A le na videz. Kar naprej je držala štoparico v roki, tako da sem jo občasno že vnaprej prosila, da ta dan nočem vedeti mojih plavalnih časov. Lana, hvala za razumevanje. Vedno pa se bom spominjala plavalnih treningov in tvojih epskih pogovorov z mladimi triatlonci. Ponavadi ste načeli kakšno temo in jo nato vrteli cel trening.Tako sem se spoznavala nove poglede na hrano in ostale stvari v povezavi z vadbo triatlona. Mladina ima neverjetne ideje, Lana pa epsko potrpežljivost. Izjemno sem se zabavala! Odlični ste!
Tako smo se nekako prebili čez plan. Ker je bila kar drugačen kot poprejšnji pristopi, sem bila zelo dolgo skeptična, ali bo pri moji starostni kategoriji sploh deloval. Ker pa sem že davno ugotovila, da je v športu pomembno da zaupaš trenerju, sem se kmalu nehala spraševati o smislu te ali one vadbe. Raje sem se takrat, ko sem videla da ne gre, odločila za vozakanja na kolesu ali pa nič.
Ironman Celovec je prikazal, kaj se da naredi v slabega pol leta z vadbo, ki si jo lahko vsak umeri v vsakodnevno življenje. Ana Karin je izjemno napredovala, sama pa sem ugotovila da je kombinacija izkušenj in dobre osnovne pripravljenosti, vedno znova najboljša formula za uspeh.
Podobno je dokazal še en TKL-jevec, Domen Denša, ki se je po hudi življenjski preizkušnji s polnimi jadri vrnil na triatlonsko sceno in uvrstil na SP. Čestitke Domnu in njegovi simpatični družini! Pa tudi ostalim TKL-jevcem, ki sem jih srečevala na maratonu.
Predvsem pa hvala vam v TKL-ju, da nam s svojim znanjem in predanostjo pomagate dodajati nove vsebine našemu življenju! Še posebej se to odraža na delu kluba z mladimi, ki sem ga nekoliko bolj spoznala med letošnjo vadbo triatlona. Mladi rodovi, ki jih vzgajate, bodo s seboj v življenje odnesli neprecenjivo doto za svoje zdravje.
