Jakob Mamič o treningih in življenju v Gironi in še o marsičem
To je še vedno moja najboljša življenjska odločitev do sedaj!
Jakob Mamič se je lanskega septembra (2022) odpravil na študij in treniranje triatlona v tujino, v špansko Girono, kjer so pogoji za usklajevanje obojega, ter predvsem za treninge, res top! V času božično-novoletnih praznikov je prišel domov in nas tik pred odhodom nazaj, obiskal tudi na treningu ter predstavil dosedanje vtise in izkušnje ter kaj vse je bilo potrebno urediti, da je sedaj, kjer je – v Gironi. Zaenkrat kaže, da je bila to res ena izmed njegovih najboljših odločitev do sedaj in ponosni smo, da smo mu in mu še vedno lahko pomagamo na poti do uresničitve njegovih sanj.
Ker pa se je že do sedaj nabralo polno zanimivih dogodivščin in ker bi morda še koga zanimalo kako se sploh lotiti organizacije študija in treninga v tujini smo z Jakobom pripravili tale srednje dolgi, ampak zelo zanimiv, intervju.
Sedaj pa vam želim eno prijetno branje…
Jakob, kako si zašel v triatlon in kakšni so bili tvoji začetki?
V triatlon sem zašel leta 2015, ko sem hodil v sedmi razred. Sam prehod v triatlon se je zame začel dobesedno kot »kazen«. Bil sem namreč zelo hiperaktiven otrok in hkrati sila tekmovalen, kar je včasih mojemu učitelju športne vzgoje povzročalo hude glavobole. Stvari tudi nisem nikoli dostikrat premislil dvakrat in tako sem kar parkrat zašel v težave pri tem predmetu:). Proti koncu šole sem tako moral za kazen z mojim so-hiperaktivnim sošolcem na šolski akvatlon. Za to obliko triatlona sploh še nisem slišal, tako kot tudi za sam triatlon ne. 100m plavanja sem komaj preživel, na teku pa je celo nekako šlo. Res sem bil zmatran po dirki, kar sem redko doživel pri športih, ki sem jih treniral v preteklosti. Tako sem se z novim šolskim letom, po zelo dolgem pogovoru s starši, vpisal v klub. Starši so namreč vedeli da se hitro premislim in da me po njihovo sploh ne bodo sprejeli v klub zaradi mojega nivoja plavanja. Tako sem na prvi trening prišel z medaljo s šolskega akvatlona, katero sem pokazal takratnemu trenerju, še preden sem se predstavil. Ta se je le zasmejal in tako se je moja triatlonska pot začela.
Kaj ti je ostalo najbolj v spominu iz časa pred in kaj iz časa mladinske kategorije?
Pred mladinsko kategorijo so mi najbolj ostale v spominu priprave v Umagu. Te so se mi v spomin utrdile predvsem zaradi zabavnih prigod (igranje ragbija ob 11 zvečer na nogometnem igrišču, do raznih »prank-ov« med prijatelji) in ker smo se tam res povezali v super ekipo. Prav tako pa mi je od tega obdobja ostala v spominu tekmovalnost – te je bilo ogromno. Nismo razmišljali kako dobro tempirat trening ali kakšno adaptacijo hočemo od določenega treninga. Važno je bilo kdo je zmagal zadnjo 200tko, bil prvi na klanec in še bolj pomembna, kdo se je hitreje spuščal.
Med mladinskim kategorijo pa so se mi v spomin najbolj utrdili evropski pokali in prvenstva. Bilo jih je veliko, če bi pa enega izbral bi pa sigurno evropski pokal v Beogradu, saj je bil to eden izmed redkih pokalov, kjer je bila cela mladinska ekipa iz TKL-ja, kar je bil znak za dobro energijo.
Opiši nam malo svoje mladinsko obdobje - kaj ti je bilo najboljše, kaj ti je bilo najtežje…?
Najtežje je sigurno bilo sprejemanje porazov in iz tega prepoznati, da sem se nekaj naučil. Na domačih tekmovanjih tega nisem bil tako navajen in je bil kar hladen tuš, ki je trajal dlje kot samo prvo sezono. Nivo je bil preprosto višji od tega, kar sem bil navajen in fantje boljši, ampak zdi se mi, da smo slovenski mladinci imeli dosti samozavesti in volje, da jih bomo enkrat ujeli. Najboljše mi je bilo tekmovat in trenirat. Z obema nikoli nisem imel težav in oboje sem zelo rad počel – z leti sem ugotovil, da ne uživam toliko ob medaljah, kot pa v napredku, ki ga lahko pokažem na tekmah.
Kaj bi treniral, če ne bi bil triatlonec?
Če ne bi imel nobenih ovir za možnost treniranja, definitivno nekaj adrenalinskega – na primer moto-cross ali pa rejli. Lahko tudi povem česa nebi treniral nikoli – skakanja v vodo s pečin (gre tudi za moj največji strah).
Toliko o tebi osebno, sedaj pa preskočiva na študijsko pot…
Kdaj si začel razmišljat, da bi šel študirat v tujino in kako te je pot zanesla v Girono?
Že od drugega letnika gimnazije sem si želel v tujino, kjer bi lahko usklajeval šport in šolo. Opcij je bilo ogromno, ampak nobena ni bila dovolj dobra (od pogojev za trening, financ, itd.) Prelomen trenutek je bil sigurno svetovno prvenstvo na Portugalskem v 3. letniku. S strani športnega dosežka je bil to največji polom. Po dobrem plavanju sem pri skoku na kolo zlomil sedež in tako 20km kolesaril stoje in nato nekako pritekel do cilja. Zadnji. Vse skupaj se je izkazalo za srečo v nesreči, saj me je priznani triatlonski trener Glenn povabil na trening camp z njegovo ekipo v Belgijo, ki se je nato preselila v Girono. Ekipa je bila, preden bi se sam lahko preselil v Girono, s fantovske strani polna, me je pa Glenn preusmeril k nastajajoči ekipi Girona Racing Academy v katero sem bil sprejet.
Ali je bilo zahtevno organizirati vse, da si sedaj v Gironi?
Nikoli nisem razumel zakaj se več dijakov ne odpravi študirat v tujino, dokler nisem moral it čez ta postopek sam. Organizacije je namreč res veliko in datumi za vpis so lahko tudi že leto pred začetkom faksa, prav tako štipendije in drugi pomembni papirji. Sam nikoli nisem bil znan po dobri organizaciji in me je sigurno to prisililo, da sem odrastel nekoliko hitreje. Prav tako sem moral začeti delat že veliko pred odhodom, saj sem ves denar zaslužil sam. Tukaj bi tudi poudaril, da ne rabiš prihajati iz premožne družine, da greš študirat na večino univerz po Evropi – gre bolj, da moraš stopit iz cone udobja in narediti stvari, ki jih večina ne bi.
In seveda ali je bil vredno do sedaj?
Zelo velikokrat dobim to vprašanje in težko ga je ubesedit, tako dobro se imam. Moja pričakovanja so presežena že zdavnaj in sedaj prav težko zapustim Girono.
Pa da preidemo na bistvo - TRENING TRIATLONA…
Opiši nam na kratko Girono in pa življenje v njej. Kot vemo je Girona glavno mesto Katalonije, najbolj “na easy” dela Španije ali se motim? In seveda, kako poteka tvoj dan?
To, kako prav imaš ti lahko pove dejstvo, da se bazeni ne odpirajo pred 8:30 zjutraj:). Življenje je res na easy in dan se začne po navadi s plavanjem, nato sledi faks ter za tem kolo ali tek (včasih oboje). Med tednom imam tudi vodene ure tako španščine kot katalonščine. Vmes tudi delam malo za službo in se učim različne stvari. Kot vidiš, so kljub katalonski sproščenosti, moji dnevi intenzivni.
Ste relativno velika in močna skupina, kaj morate oz se pocnete kot skupina poleg treningov?
Med treningi in ko imamo kaj prostega časa se seveda družimo. Smo zelo povezani in imamo skupaj kar nekaj »team building« dogodkov, kot je plezanje, gokarti, čiščenje koles in skupne večerje. Prav tako gremo za vikend kdaj s klubskim avtom na vikend ob plaži, kjer samo treniramo in se zabavamo. Res nam ni hudega:)
Kaj bi rekel, da je največja razlika, ki si jo do sedaj opazil, med treningom v Sloveniji in v Gironi?
Ta je lahka. Ekipa je vse. Uspeh posameznika se enači z uspehom ekipe in zaradi tega smo vsi boljši. Seveda smo tekmovalni ampak, če je kdo boljši na določen dan smo veseli za njega skoraj isto kot zase. V smislu pristopa k treningu velikih razlik ni – sam mislim, da se v Sloveniji zelo dobro dela, saj imamo dobre trenerje, je pa res, da zaradi načina življenja in pogojev je tukaj lažje it npr. za 4 ure na kolo. Prav tako je lažje ostati fokusiran, saj veš zakaj si tukaj.
Opiši nam tvoj najboljši in najslabši trenutek v Španiji do sedaj.
Slabih trenutkov na srečo ni veliko, če pa bi jih izpostavil par, bi rekel, da je bil eden izmed njih sigurno padec pri spustu in nato previjanje hrbta v bolnici cel teden ter mraz, ki sem ga doživel, ko sem se novembra odpravil s kolesom v Andoro (bil sem oblečen za 25°, ne pa za -2°).
Dobrih trenutkov je ogromno, najboljši pa so sigurno, da sem lahko spoznal Jana Frodena, spust na Francoski strani Pirenejev, ki je bil dolg kar 45km ter ekipni večeri, saj se imamo z ekipo res fajn.
Kaj bi svetoval mladim, ki se odločajo za študij v tujini?
Najtežji je prehod iz tega, da samo razmišljaš, do tega, da tudi nekaj narediš. Naredi si seznam stvari, ki jih potrebuješ, kot so lista univerz, kaj rabiš, da prideš na željeno univerzo, kakšna je tam ekipa, kako dobiti štipendije, pomembni datumi itd. Ko boš naredil prvi korak, dobiš moment in nato samo »keep the ball rolling«. Izkušnja, znanja in to, da stopiš iz cone udobje je nekaj, kar ti težko omogoči pri teh letih katera koli druga izkušnja. Prav tako pa je noro zabavno in spoznaš ljudi iz celotnega sveta.
Še za konec…imaš kakšno sporočilo ali moto, ki te žene naprej, ko imaš slabše dni? In kaj takega si se do sedaj naučil ali doživel in se ti zdi smiselno, da podeliš še z nami?
Moj vodilni moto je sigurno, da hočem bit dober vzgled mladim in nekega dne vrniti vse usluge ljudem in okolju, ki mi je pomagalo, da sem lahko danes tu, v Španiji. Naučil sem se sigurno, da ko enkrat živiš sam, moraš tudi sam nadzirat koliko wc papirja imaš na zalogi – hitro se lahko zalomi;)
Srečno še naprej in komaj čakamo, da nam poročaš o novih podvigih in dogodivščinah;)
Lana Nemanič