Začelo se je pestro. Odločili smo se, da bomo izkoristili čas maksimalno, zato smo na slovensko-hrvaški meji Dragonja Urha posedli na kolo in gasa oz v lahkotnem tempu do Medulina. V Vižinadi sta se Urhu pridružili še dekleti, Kristina in Katja, in skupaj so se odpeljali obmorskemu mestecu naproti. Zadaj za njimi sem se z vklopljenimi vsemi štirimi smerniki peljala jaz. Vse je izgledalo super...5 minut. Nato je začelo kapljati in nekoliko kasneje deževati in se ni ustavilo do Medulina. Kot se za prave triatlonce spodobi so malce stisnili zobe in pripeljali do cilja, seveda premraženi do kosti. Ker pa so bile temperature v hotelskih sobah, hodnikih, v bazenu, telovadnici in avli kar pretirano visoke, z ogretjem premraženih teles niso imeli večjih težav. Po uvodnih zapletih je bil kasneje tudi celoten teden pester in poln dogodivščin. Že naslednji dan so za primer tempo naše vožnje nazaj proti hotelu narekovali naši lačni ''želodčki'', v upanju, da nam v zadnjem hipu še uspe ujeti kosilo. In seveda nam ga je, samo noge so malo pekle ;)
V četrtek se nam je pridružil še preostali del ekipe ter triatlonci iz TK Ribnica. Bilo nas je več kot 40, zato so treningi vedno minili hitro kot blisk, saj zabave in smeha ni manjkalo. Klanci, predvsem na dol, so bili z vsakim dnem manj strašni, noge in roke z vsakim dnem bolj utrujene, vzdušje pa do konca na vrhuncu. Kljub vsem aktivnostim pa smo našli čas tudi za druge pomembne komponente življenja. Za utrjevanje (švedskega in angleškega jezika smo si ogledali švedski film z angleškimi podnapisi, medtem ko smo z izračunavanjem tempa teka, brez pomoči kalkulatorja, utrjevali matematične sposobnosti. Poleg tega pa smo razvijali tudi socialne komponente, se učili italijansko (in slovensko) in nenazadnje spoznali tudi sestavo naših teles.
Bilo je pestro, zabavno, športno, smešno, zmedeno, poučno, boleče (ampak je že skoraj dobro J), hitro, divje, v filter, mrzlo... in obvezno za ponoviti!