Od navijača, preko funkcionarja do tekmovalca … domov zadovoljni ... "must do"

Pruhealth WTS Grand Final London, 11 – 15 sep.

No po današnjem dnevu  je triatlonskega dogajanja v londonskem Hyde Parku res konec. Ponedeljek sva z Mojmirjem preživela delovno, v rahlih bolečinah od včerajšnje tekme, a na koncu dneva zadovoljna s pogovori na ITU kongresu odšla v skrivnosten večerni London na zasluženo večerjo (no zaslužil si jo je Erazem J, opp.). Tokrat sem v London prišel v dveh vlogah (no tudi v navijaški) in moram priznati, da je funkcionarska vsaj fizično bistveno lažja kot amaterska. Sicer sestankovanja imam po tem vikendu dovolj, a lahko rečem, da je bilo uspešno in verjamem da nam bo uspelo za slovenski triatlon pripeljati določene priložnosti, ki jih bomo morali v Sloveniji seveda znati izkoristiti … in vem, da jih bomo. (ITU congress 2013)

Cel teden smo bili priča odlično organiziranim tekmovanjem, na neverjetnem tekmovališču z izjemnimi tekmovalci. Vrhunec je bilo tekmovanje moških Elite tekmovalcev v nedeljo, na katerem so tekmovalci prikazali predstavo, o kateri se bo še nekaj časa govorilo. Javier Gomez je vzel nasmeh in pretirano vzhičenje iz ust sicer kar nekoliko pre-prijaznih Angležev. Žal se bratoma Brownlee tokrat ni izšlo in večerni BBC je tekmo povzel kot ''tragic day for Brownlee brothers'' … radi pretiravajo a ne J. 

Torej kar petdnevno dogajanje je bilo pestro tudi za slovensko reprezentanco (Mateja Šimic, Matija Meden, Jaka Kaplan, Monika Oražem, selektor Francesco Fissore aka. Frančišek), kateri se je tokrat poleg sedaj že stalnega člana reprezentance, paratriatlonca Alena Kobilice, prvič pridružila še amaterska reprezentanca (Kovačič, Mori, Lipovšek, Maček in reprezentant po funkciji Ocvirk J). Tako nas je bilo kar nekaj na prizorišču, a zaradi razsežnosti Londona in že samega hotela (1600 sob) ter časovnice, ki se je razvlekla čez 5 dni, smo se bolj poredko srečevali. To je pa davek velikega mesta, ki za druženje med samimi reprezentancami ni najbolj primerno, saj se vidiš samo na tekmovališču (ko ga najdeš, opp.). EP v Alanyi je bila povsem druga zgodba … tam je bilo vse zgoščeno na enem mestu, manj je bilo administracije, tudi tekmovalcev in bili smo v Turčiji, kjer se pa z malo balkanske spretnosti brez težav znajdeš. V Londonu je podvig priti najprej od letališča z metrojem do hotela … no ni umetnost, je pa naporno prenašati kufer po stopnicah … je pa amatersko in zato spada zraven J. Nato najti Hyde Park … z metrojem brez težav … s kolesom … hehe … to pa je komedija … najprej druga stran vožnje in tik tak in si na napačnem pasu … potem rabiš 10 min, da se navadiš prometa in mesta in kaj hitro sem ugotovil, da ne smemo jamrati o kolesarski infrastrukturi … da bi po Oxford street-u peljal moja dva zverjaščka v prikolici … Ljubljana je zakon! No, ko najdeš Hyde park, je treba nekako priti na tekmovališče … in povsod se malo ustavljaš, iščeš, sprašuješ … na koncu jasno vse rata.

Oceno o tekmovanjih slovenskih tekmovalcev bo dal selektor, a 30. mesto Mateje je zopet odličen rezultat in pridobljene točke, ki jo postavljajo na zagotovljeno mesto med 50 in 60 na svetovni lestvici … to je pa nuja za brezskrbno načrtovanje naslednje sezone. Mogoče bolj zanimivo je videti, kako se pripravlja na tekmovanje, kako funkcionira v kaotičnem mestu cel teden pred tekmovanjem, kako opravlja treninge … je nervoza prisotna ali ne. Ja vsako tekmovanje je poglavje zase, a to je bilo še posebej, saj je cel teden deževalo, voda je bila 16stC in samo v tej vodi se je dalo trenirati, na cesto s kolesom nisi mogel, izven rush hour si lahko malo tekel … ja ni bila enostavna in skupaj z dejstvom, da je na tekmovanju v vseh štartih nastopilo preko 8000 tekmovalcev besedi kaos daje še posebno dimenzijo. Mateja je bila upravičeno nervozna pred tekmovanjem, saj je po nastopu v Hannovru zbolela in namesto na treningih čas zadnjih 10 dni pred tekmo preživljala v  glavnem v postelji. Ampak vsaj jaz sem vedel da bo … no Francesco verjetno tudi, a ni hotel priznati … Mateja z vsemi izkušnjami pač lahko dirka tudi z malo improvizacije v treningu. In kakšna tekma je to bila … takoj najprej graja organizatorjem, da dajejo takšno prednost moškim pred ženskami. Štart žensk ob 8.30 v soboto, ko je London še spal v rahlem dežju in mrazu, moški pa prime time 13.30 v nedeljo … mogoče celo prav vam bodi, da so prav ženske v angleški reprezentanci bile superiorne na tem tekmovanju (prvi dve v skupni razvrstitvi sta Angležinji, opp), moškim pa so Španci temeljito izprašili riti.

Kot pravi navijači smo se prebili do kart za tribuno (no malo je pomagala akreditacija ITU delegata) in od tam je bilo spremljati tekmo Mateje fantastično … koliko akcije v 2h … presenečenje že takoj po plavanju, ko je Anne Haug prišla iz vode več kot 2 minuti za vodilnimi … šok in zmaga v skupni razvrstitvi sta šla po mrzli vodi Hyde Parka. Nato v začetnih krogih padec Gwen Jorgensen, ki se je do tedaj vozila v vodilni skupini … nesporna favoritinja za skupno zmago … konec sanj. Mateja je bila ves čas v zasledovalni skupini, a zdelo se je kot da ni prave volje (skupine jasno) in razlika je ostajala približno enaka … celo naslednja zasledovalna skupina jih je ulovila proti koncu kolesa. V menjalni prostor je Mateja vstopila na repu skupine, kar ni prav značilno za njo, a že po nekaj korakih sem videl .. ide, ide … in res je naredila odličen tek in na koncu smo bili zelo zadovoljni.

Jaka (junior – mladinci) in Matija (U23 – pod 23 let) sta en dan pred triatlonom nastopila v akvatlonih in Matiji je uspelo doseči 3. mesto in s tem mednarodno medaljo za Slovenijo, Jaka je bil peti in je pokazal da je velik borec. Alen (paratriatlon, TRI-6b) je v petek zasedel 4. mesto … nekaj časa je kazalo celo na medaljo, a je sprva diskvalifikacija tekmovalca pred njim bila razveljavljena … nekaj razočaranja, a z optimizmom zremo naprej. Jaka in Matija na triatlonih dobro, Monika (U23) malo manj, saj je odstopila … zakaj ne vem, a ni je bilo za prepoznati med tekmo L.

Rezultati SLO elite ekipe: Elite womanpara TRI-6aU23 menU23 womanjunior menU23 aquathlon men, junior aquathlon men

 
In kako je potekalo amatersko svetovno prvenstvo … tako kot mora z veliko smeha, improvizacije, logističnih zapletov, napak in tudi z veliko mero tekmovalnosti. Osnova je že v predpripravi in to pomeni, da vlačiš kufer s kolesom po podzemni … ne počivaš v sobi in si ves čas na nogah po Londonu … spiješ pivo ali dva 2 dni pred tekmovanjem … premalo spiš in za nameček si še na sestanku pozno v večer na pred dan tekmovanja … skratka amatersko. Ampak ko pride dan tekmovanja pa ni več heca … zadeva je resna … in pristop je improvizacija profesionalnega pristopa … kot pravi Balkanci smo kolesa jasno pripeljali v menjalni prostor na dan tekmovanja in smo ujeli last minute check in (vse stvari so najbolje narejene če so v zadnjem trenutku J) … ogled menjalnega prostora je nakazal, da bomo vsaj slabih 10 min v menjalnem prostoru J … štarti od 7h do 10.30h in moj jasno na koncu, ko je že London bil zopet v oblakih in pod vplivom orkanskega vetra … torej na kolesu sem skoraj crknil.

… tek dober, kolikor je še ostalo v nogah … uvrstitev sicer ne igra bistvene vloge, ampak lagal bi da tistih 20'' ni bilo nadomestljivih do medalje … amaterski pristop: ČE bi vsaj plavanje bilo 1500 m dolgo in bi lahko naredil nekaj prednosti pred angleškimi sekirami (beri: obupni plavalci in odlični kolesarji ter OK tekači) … skrajšali so ga ker je bil seštevek temperature zraka in vode preveč blizu ničle in zato je občutena temperatura zelo nizka in možnost podhladitev visoka. No zaključek: naša selektorka Melita Hajdinjak mora biti zadovoljna, saj smo nenazadnje iz Londona prinesli medaljo in Jaro Kovačič (M25) je jasno izstopal … odličen nastop in vrhunski tek, sam sem bil 5. (M35), Jan Lipovšek (M18) je dosegel 19. mesto, Mojmir (M50) 107. mesto. Na koncu spoznanje, da na amaterskem svetovnem prvenstvu ni heca in če pogledamo rezultate, so v večini kategorij zgoščeni kot na elite tekmi … očitno je konkurenca po kategorijah bistveno bolj zgoščena kot v Ironman tekmovanjih ... nujnost za vsakega amaterskega tekmovalca vsaj 1x v karieri.

 

Rezultati amaterske SLO ekipe: M18M25M35M50

Aha še nekaj besed o delegatskem delu … postavili smo se na ITU in ETU zemljevid tudi po tej strani … poskušamo biti zelo pro-aktivni in tako v ETU in ITU poskušamo prepričati in predstaviti tistim, ki odločajo, naše težave, naše ideje in nujnost oživitve triatlona v naši širši regiji. Jasno, veliko dela nas čaka pri vzpostavitvi sistema identifikacije in treniranja tekmovalcev na najvišjem nivoju, nujno moramo dvigniti nivo tekmovanj, povezati se moramo z balkanskimi državami in odigrati vodilno vlogo in to jasno pokazati ETU (ITU), prizadevati si moramo za razvoj triatlona na širši regiji, ki je trenutno razvita slabo, vzporedno pripeljati v Slovenijo evropski pokal in ustvariti prestižno balkansko serijo tekmovanj … spet boste rekli: ''ta spet sanja!''. Verjemite, da so to realne želje in imamo podporo ETU in ITU, ampak ali imamo ljudi, ki so to sposobni organizirati … mislim, da imamo!

Za konec sem si privoščil večerni sprehod iz Sohota po Oxford street do hotela … ob poslušanju Robbia Williamsa … zelo klišejsko seveda … a saj to spada prav v London!

In še ena nora J: na kongresu se je predstavnica Koreje želela slikati z mano … da sem podoben Ben Afflecku … jasno z veseljem sem sodeloval … čakajte, to se pa ne zgodi prav vsak dan … minuta pozornosti je v amaterstvu zelo pomembna J.

In kam gremo naslednjič? Na Evropsko prvenstvo v Kitzbühel v Avstrijo, 19.-22.junij 2014.

 

a do naslednjič, ko bom pisal o tem  … no ne vem še

 

 ... gremo najprej v Poreč :-)