SKOZI OČI VODNIKA: Včasih je potrebno skočiti, da vidiš ali lahko poletiš

Paratriatlon je šport, ki navdihuje

Paratriatlon je v družini triatlona prisoten že nekaj let in bo prvič prisoten na Olimpijskih igrah leta 2016 v Riu, upamo da tudi s slovensko udeležbo. V Sloveniji se lahko popularizaciji tega težkega, a hkrati zelo navdihujočega športa zahvalimo Alenu Kobilici, ki je dokazal da kljub njegovi nenavadni in težki življenjski izkušnji, ostaja oseba, ki motivira in hkrati uči druge kako je potrebno živeti.

Paratriatlon je enako kot triatlon sestavljen iz plavanja, kolesarjenja in teka v sprint različici (750 m  plavanja, 20 km kolesarjenja in 5 km teka) seveda z nekaj posebnostmi. Obstaja 5 različnih kategorij, odvisno od vrste omejitve in Alen tekmuje v kategoriji PT5, kamor so uvrščeni slabovidni in slepi. Kategorija, ki je zelo posebna, atraktivna, v kateri je zelo zgoščena konkurenca in kjer so emocije zelo intenzivne in za gledalca jasno vidne. Kategorija PT 5 je kategorija ki zahteva, da poleg tekmovalca s celotno razdaljo triatlona opravi tudi njegov vodnik, katerega naloga je tekmovalca varno, a kar se da hitro voditi skozi tekmovanje. Torej dva velikokrat nasprotujoča si dejstva kar kličeta po spektakularnosti.

Prva izkušnja

Štart paratriatlona.

Z Alenom sem se prvič srečal na Evropskem prvenstvu v avstrijskem Kitzbühelu lansko leto, kjer sem sam tekmoval. Ker njegovega vodnika še ni bilo na prizorišču (Jaro Kovačič) me je njegov trener (Grega Nahtigal) prosil če lahko grem narediti »swim familirization« (seznanitev s plavalno progo, op.) z njim. »Seveda« je bil moj odgovor kot vedno, tudi ko se zdi ovira v prvem trenutku malo previsoka za dano situacijo. Ko smo se dobili zjutraj pred jezerom sem imel tremo, ki je bila reda velikosti kot da bi štartal na svetovnem prvenstvu, z neko nenavadno razliko, saj tokrat nisem bil odgovoren zgolj zase, ampak še za Alena. Kaj narediti v tej situaciji? 1000 vprašanj za trenerja, medtem ko v Alenu nisem hotel vzbuditi nezaupanja, saj mi je bilo jasno da prav tega ne sme začutiti v nobeni situaciji. Torej napotki so bili jasni, proga relativno enostavna in gremo. Po 300 m prvi zavoj levo za 45 stopinj. Kot zmenjeno ga udarim za vrat … uspešno … in tako do konca. Izhod iz vode brez težav, a takoj po prehodu mostu ki je vodil v menjalni prostor napaka oz. moja neizkušenost. Na koncu mostu je bila klančina navzdol, sprememba naklona je bila zgolj 30 stopinj, a dosti da je brez ustrezne informacije Alen stopil v »luknjo« in v najslabšem primeru se lahko zgodi poškodba hrbta. Stop! Pogovor, feedback, izmenjava informacij … še enkrat … bolje, a še je prostora za optimiranje … zopet pogovor, popravek, ponovitev … sedaj odlično. Po treningu sem bil utrujen, a zadovoljen, saj je bil trening uspešen in do menjalnega prostora je bilo vse jasno … »cel triatlon to je šele zalogaj« so bile moje prve misli. Če povzamem razmišljanje avtorja knjige Talent Code, Danyela Coyla je prav v paratriatlonu napredovanje najbolj podvrženo procesom, 10.000h of deep practice v zaporedju: try again – fail again – fail better!

Nekaj dni po Kitzbühlu klic in povabilo na kosilo. In stekla je debata o morebitnem sodelovanju, saj so načrti tako ambiciozni, da zahtevajo več kot zgolj enega vodnika v ekipi: potovanja, priprave, študiranje pravil opreme, optimiranje procesov, itd. Seveda je to delo trenerja, a s primerno povratno informacijo tekmovalca in vodnika, ki predstavlja oči tekmovalca, je zadeva bistveno težja oz. počasnejša. V mojem duhu sem takoj privolil z mislijo »včasih je pač potrebno skočiti, da vidiš ali lahko poletiš«. In tako se je naš let začel :-).

Za mizo zadeva zgleda relativno enostavno, ko pa prideš na teren je zadeva vse prej kot enostavna, saj je potrebno predvidevati, se prilagajati, prenašati informacijo s primerno in učinkovito vsebino (Alenu in trenerju), paziti na morebitne nevarnosti, vzbujati občutek popolne kontrole, pa čeprav so situacije lahko tvegane. Velikokrat so bile moje besede Alenu po treningu »še dobro, da ne vidiš vsega«. Cilj sezone 2014 je bilo svetovno prvenstvo v Edmontonu v Kanadi konec avgusta in časa ni bilo prav na pretek. A vedno funkcioniram najbolje pod stresom in tega vsekakor ni manjkalo čez poletje. Škoda, da ni posnetka najine prve menjave v Kopru, kjer je bilo potrebno izvesti slačenje neoprenske obleke po plavanju in zajahati kolo. Situacija, ki sem jo opravil že 1000 krat in več, a sam. Cilj je bil jasen: kar se da hitro in tako, da je Alenov proces neprekinjen in da ne čaka niti sekunde. Stres in intenzivnost izkušnje je bila tako velika, da so bile grimase na mojem obrazu nenavadne. Menjava je na triatlonu moja specialnost, a menjava v paratriatlonu je nadgradnja za vsaj 10 kratnik. Poletje je tako minilo kot kombinacija treninga, druženja, debat, analiziranja in priprave na tekmovanje.

Testno tekmovanje …  super sprint v Celju

Test najine usklajenosti  je bilo treba jasno preveriti. In to je najbolje narediti v realni situaciji, torej na tekmovanju. Priložnost je bila 14 dni pred odhodom v Celju na super sprint razdalji. Plavanje v bazenu ni predstavljalo velikega izziva, saj je razen obratov (ne pozabite, da sta vodnik in tekmovalec povezana z cca. 50 cm elastiko) vse nadzorovano in signal je potreben zgolj pred steno oz. obratom. Linija plavanja pa je enaka ves čas. Menjava je bila zaradi izhoda iz bazena in bazenčka za razkuževanje nog pri vhodu že nekoliko večji izziv, a natančen pregled proge takšne »ovire« spremeni v ustrezno komunikacijo. Kolesarski del si sploh nisva ogledala kar je pomenilo, da je bil prvi izmed nekaj krogov zrel za stavek: »še sreča da ne vidiš vsega« … pesek na cestišču, prevelike vstopne hitrosti v ovinek, itd. Tekaški del pa je bil velik izziv saj je imel vse: količke, stopnice, most, travnik, makadam, prehod na pločnike in iz njih, luže globoke do kolen … šlo je dokaj brez težav in zadovoljstvo ter optimizem sta bila na mestu.

Edmonton Kanada … čustveno zelo intenziven teden in prigaran uspeh

Po prihodu v Edmonton mi je postalo kristalno jasno, da tekma svetovnega prvenstva ne bo sprehod skozi tekmovališče. Ne glede na dejstvo, da mi fizično resen napor predstavlja v paratriatlonu le kolesarski del, pa je šlo v Edmontonu za izjemno zahtevno tekmovališče, ki smo ga študirali kar nekaj dni in še zdaj vse komande in ovinke znam popolnoma na pamet. Če pa zamižim celo vidim ovinke, kakšna je podlaga na kolesu in teku, kje so postavljene boje na plavanju, kakšen je izhod iz vode, koliko mehka/trda je plastika po kateri smo tekli do menjalnega prostora, kje stoji kolo, kakšen dvojni S je pri izhodu iz menjalnega prostora s kolesom, kakšna je kompresija in levi ovinek pri spustu na kolesu, ko je hitrost presegla 80 km/h, s kakšno hitrostjo je potrebno pripeljati v določen ovinek, itd.

Konkurenca je bila izjemna, najhujša do tega trenutka v paratriatlonski seriji, realnost je bila eno, želje so bile medalja … nerealne? Glede na poškodbo Alena in konkurenco DA! Trener Grega dva dni pred tekmo: »med 6 in smo upravičili nastop«. Ampak ne! Vedno mora biti cilj zmaga, želje morajo biti nekoliko nad sposobnostmi , saj nenazadnje na koncu odloča koliko je bil tekmovalec sposoben dati od sebe v danem trenutku in ta sposobnost loči največje od dobrih. In ta sposobnost se poveča z motivacijo, ki pa ne sme preseči v efekt »zadušitve«, kjer zaradi prevelike želje popolnoma odpove motorika, usklajenost, koncentracija. Motivacijski slogan je bil in verjetno je še vedno: »All OUT«!

Nenavadna oblika plavalne proge okoli otočka.

Plavalna proga je bila nekaj posebnega in je prikazana na sliki. Označevalnih bolj je bilo kar 8, a ključne so bile dejansko le prve 3 kot smo videli po nekaj preplavanih krogih. Plavanje: Po 150 m je bila rahla sprememba smeri 30-45° levo, nato 100 m in 90° desno, 50 m in 90 ° desno, nato ravno 100m in okoli otočka kar je bilo sila nenavadno in označeno z dodatnih 5 plavajočih boj kar bi pomenilo nenehno »udarjanje« Alena za vrat. To mu pa jemlje koncentracijo in podira ritem. Že na prvem ogledu sem videl, da lahko Alena z izrivanjem v desno s telesom preusmerjam tako, da ni potrebnega nobenega dodatnega dotika za vrat do 50 m pred obalo, ko je navadno zadnji dotik pred izhodom iz vode. Ko je Alen presenečen prišel na obalo je bilo prvo vprašanje: »Zakaj tako. To je drugače kot smo se dogovorili. Mislil sem, da plavanja ne bo konec.« In v tej izjavi je popolnoma jasno zakaj predhodno študiranje proge. Ker ob vsakem dvomu na progi, nepojasnjenim reakcijam vodnika, sledi padec koncentracije tekmovalca, ki je pa bistvenega pomena ker je neposredno  povezana s tekmovalčevo hitrostjo. Z drugimi besedami: energija gre drugam, namesto v gibanje!


Zaupanje na kolesarskem delu mara biti obojestransko.

Kolesarska proga je bila speljana v 4 krogih po 5 km in izjemno zahtevna z 500 m dolgim in več kot 10° klancem v vsakem krogu. In težava ni bila navzgor, pa čeprav smo imeli za te razmere nekoliko manj konkurenčno kolo (sedaj je tukaj že novo, opp.), težava je bila negotovost na spustu. Pa zopet ne govorim o posadki, ampak materialu. Sile na kolo so izjemno visoke, saj sta na njem 2 tekmovalca in če je že konstrukcija kolesa močnejša, pa so v večini primerov gume in obroči tisti, ki so ozko grlo. In to sva 2h pred štartom tudi spoznala. Iz neznanega razloga nama je razneslo gumo. Nekaj dela za vodnika in trenerja in ohranitev mirne glave sta v teh situacijah ključnega pomena. Predvsem Alen ne sme čutiti nepotrebne napetosti. Kolesarski del sva prevozila po dolgem in počez in vedela sva kakšne so hitrosti, kakšni so vstopi v ovinke, koliko se je potrebno nagniti v ovinek, kdaj zavirati, itd. Kakšen je izstop iz menjalnega prostora in kakšen je vstop vanj. Kolesarski del je vedno najtežji za vodika, saj tukaj lahko vpliva na rezultat in daje 120 % od sebe (če je to možno J, opp.), poleg tega mora imeti vse pod kontrolo in komunicirati z atletom. Če je proga zahtevna kot v Edmontonu je to velik izziv za vodnika.


Tekaška proga je bila kot jara kača kar najbolje ponazarja dejanska komunikacija med mano in Alenom skozi 2 kroga. Že več kot pol leta je od tekmovanja, jaz pa še vedno znam vso komunikacijo na pamet. Za ponazoritev kako natančno je potrebno progo preštudirati: študij in treningi na njej so toliko časa, da je Alen sposoben potek proge narisati na prazen papir, le ta pa se mora ujemati z zemljevidi organizatorja. In to ne samo na teku ampak velja za celotno tekmovališče.

Verbalna komunikacija med vodnikom in Alenom med tekom

Tekmovanje
Ker je bilo pred tekmovanjem vse dorečeno, sva odšla na štart mirna. Plavanje ni uspelo kot je bilo zastavljeno in kljub analizam nikoli ne bomo vedeli zakaj. Menjava odlična in na kolo sva šla kot druga. Na kolesu sta naju prehitela le tekmovalca iz ZDA, ki sta bila razred zase in na koncu zmagala. Guma je ostala cela, ovinki so lepo bežali za naju, na varni razdalji sva presenetljivo držala Angleže, ki so bili najhujši konkurenti in so bili praviloma vedno pred Alenom. Ampak tukaj je bil kolesarski del res zahteven in to je odločilo tudi na teku, saj so vsi tekli z zelo utrujenimi nogami. Menjavo na tek sva naredila kot tretja in pozicijo držala do konca prvega kroga v katerem sva morala odslužiti 10 sekundno kazen zaradi izgubljene plavalne kape med izhodom iz vode in menjalnim prostorom. Na 3 km teka sta naju prehitela Srba, ki sta bila presenečenje dneva kot tudi dejstvo, da do bili vsi Angleži izven medalj. V zadnjem kilometru sem videl, da če Alen ne bio dal vse od sebe naju bo ujel evropski prvak. A naju ni in Alenu je uspelo, uspelo po mojem mnenju tekmovalno izkušnjo dvigniti na višji nivo.

Alen je premagal evropskega prvaka.

V cilju sem videl da so tudi nekdanji izjemni tekmovalci del nacionalnih ekip v paratriatlonu. Mogoče kdo pozna Čeha Jana Rehulo (bronasta medalja, OI Sidney) ali pa Rob Barrel (evropski in svetovni prvak), itd. Imamo opravka s posebnim športom!

Medtem, ko je komunikacije pred tekmovanjem ogromno, pa je med tekmovanjem ta minimalno potrebna. Zakaj? Več kot je verbalne komunikacije, več energije atleta gre za napačen namen – procesiranje informacije in razmišljanje, namesto da bi šla v hitro premagovanje razdalje. Govorjenja in debate je pa nasprotno pred tekmovanjem toliko, da smo vsi utrujeni od tega. In pravilo je, da zadnji dan pred tekmovanjem o sami tekmi govorimo minimalno, ampak je potrebno tudi možgane odpočiti.

O komunikaciji, zaupanju, sodelovanju
Obstajati mora popolno medsebojno zaupanje, posebna kemija ki dodatno poveže vodnika in tekmovalca. Atlet dejansko daje življenje v roke tekmovalca, a če mu podzavestno ne zaupa 100 % in se na kolesu ne nagne v ovinek kot je potrebno (kar je lahko podzavestna gesta, opp.) se lahko tekmovanje konča ob progi. Na drugi strani mora vodnik iti do roba in včasih malo pogledati tudi čez (v smislu tveganja, opp.), da ne izgubljamo pri nepotrebnih stvareh.

Sodelovanje pomeni tudi nenehno prilagajanje nastavitev športne opreme, eksperimentiranje, skupne priprave, pogovori. Sodelovanje velikokrat presega športne cilje in športna prizorišča, saj je vodnik na poleg trenerja v veliki meri tudi njegov sopotnik izven športnega prizorišča. In »kemija« je tam še pomembnejša!

Utrujenost, ki sem jo občutil 5 min po prihodu v cilj je bila izjemna. Ne fizično, ampak psihično sem bil izpraznjen. Ampak bil sem zadovoljen in ponosen, da sem del te ekipe. Nova izkušnja, ki te zaznamuje za celo življenje in ugotovitev: »Lepo smo poleteli!«