Železnak je češka različica polovičke, in sicer v razdaljah 1,9 km – 96 km - 21,1 km.
Tekme se je udeležil tudi TKL-jevec Tone Vrhovnik Straka in v kategoriji 45+ zasedel 1. mesto, za kar mu seveda čestitamo! In povrh vsega ... to je predpriprava za celega Železnaka, ki ga bo Tone ''naskakova'' avgusta ... ide, ide.
Nekaj Tonetovih vtisov o sami tekmi pa si lahko preberete spodaj ...
PLAVAL sem fantastično (točno v sanjah pričakovanih 30 minut) in bil iz vode neverjetno hiter, menda celo četrti med približno 30 tekmovalci. Nimam kaj povedat, noro!KOLO je bilo že vnaprej zahtevno (standard za to dolžino je 90 kilometrov, tule so zaradi raznih težav naredili traso s 101. kilometrom). Ker je vreme kazalo kar v redu, nisem vzel dodatnega dresa z rokavi in pelerine, pač pa samo rokavčke na brezrokavni dres. In prvih 30 kilometrov je povsem prima kazalo. Res sem imel veter ves čas v nos in nisem vozil 'konzervativno', kot mi je bil naročil Mitja, ampak sem bil kar zadovoljen. Prehitelo me je do Ulrichberga 6 kolesarjev, samih robocopov s hudimi bicikli (in edina dama, Jana Candrova), ampak za paniko ni bilo nobenega razloga. Potem je nekaj pred vzponom na Schoeneben začelo deževati. Pa kaj, sem rekel, v klanec je to še bolje. In sem ga zagrizel. Cca 4 kilometre vzpona, trikrat je naklon nad 12 stopinj. Še dva sta me vsula. Potem pa se je začela muka, ki je nisem bil pričakoval: spust v dežju pri 9 stopinjah. Zmrazilo me je kot pikinezerja, ki je padel v odtočni kanal, in ko smo bili spet na Češkem in končno dol pri Vltavi, sem bil od šklepetanja in premraženosti že povsem demoraliziran. Sem pa vedel, da hrana pomaga, in sem več pil, tudi ploščico in banano sem vzel na postaji. In ko sem se ravno spet prišel k sebi, tudi cesta se je za silo posušila, predvsem pa dres, sem v Černi v Pošumavi zgrešil odcep in odkolesaril v divji (cca 8 kilometrov dolg) spust po narobe cesti. Šele v Horicah na Šumave sem vendarle zavil do prve bajte in vprašal, če nemara tole ni prava pot za Frymburk, in brez milosti so mi pokazali nazaj v klanec. No, tam sem se milo zjokal, ni pa bilo kaj in sem se vrnil in oddelal zadnjih 20 kilometrov. Kaj bi bilo, če bi ne bilo tega 'ovinka', ne morem reči. Vsaj eno pa vem: potem bi me zadnji naliv, med katerim je dvakrat po malem padala celo toča, dobil že na teku in ne na kolesu. Vsekakor je bilo pod čelado bolj varno! No, na menjalnem prostoru sem imel roke tako premrle, da nisem mogel odpeti čelade, in sem trak nekako zvlekel čez surlo. Aha: na kolesu se je nabralo kar 1.805 višinskih metrov, kar je za takšno tekmovanje zelo veliko. Seveda sem imel pijače za 3 ure in ne za 4:20...TEK: glede na to, da sem šest predtekmovalcev prehitel in sem se ostalim, s katerimi smo se srečevali, bližal, sem kljub za polmaraton 'poraznemu' času 1:50 kar zadovoljen. Tekli smo dvakrat gor in dol in mi ritem v drugem krogu ni posebej padel, torej sem kar dobro razporedil moči. Bolelo me ni nič, želodec je mirno prenesel tri gele in občasno pranje z vodo/OH napitkom/kokakolo, in ker sta samo dva tekla pod 1:30, sklepam, da ALI je bila tudi ta trasa predolga ALI pa smo bili vsi že resno načeti od kolesa. No, v cilju sem bil v 6 urah in 47 minutah, ampak SPET je samo zmagovalec dosegel čas pod petimi urami.
Mislim, da so pokal, lesena medalja, mega 'finisher' majčka, kapi za plavat in tek, spomini na prijazne in tople Čehe odlična popotnica za avgustovskega 'polnega' Železnaka. Hmnja, glede na to, da sem se izgubil že, ko sem šel traso za tega pogledat z avtom, upam, da se ne oglasim iz Dresdna ...
Tone o dogodivščinah tudi na svojem blogu: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=ton&e_id=156811