Tamara, Metka, Špela in Kristjan na Berlinskem maratonu, 30.9.2012

Med tem, ko smo se ostali člani TKL-ja vneto pripravljai na tekme in ostale dogodke, so se Tamara, Metka, Špela in Kristijan, vneto pripravljali na Berlinski maraton, ki je bil 30.9.2012. Vsi so izpolnili svoje cilje in uspešno odtekli 42km razdaljo. Naj povem še zanimivost, da se je Berlinskega maratona udeležilo 40.000 ljudi.

Tamara: ''Ob progi je bilo res veliko navijacev, glasbenih skupin, bobnarjev. Veliko transparentov, ki so sporocali, da smo udelezenci maratona njihovi junaki.''

Metka: ''Gužva, počasen tempo, tekači, ki švigajo pred tabo, da objamejo navijače ob progi, pa potem tisti, ki spet skočijo nazaj na progo (seveda se nihče ne ozira na to, da šviga sem ter tja direkt pred tabo in da moraš spet upočasniti tempo, da se v koga ne zaletiš!?), pa oni, ki čisto zablokirajo prehod na postajah z vodo....grrrrr, 20 km sem se ukvarjala z vsem drugim kot pa s tekom...potem sem si pa rekla: ''Daj vso to energijo raje v noge kot pa da se jeziš!'' :) Več kot polovico proge sem tekla v stilu ''Enakomeren tempo - kaj je to?'' oziroma sem imela intervalni tek, ki pa je pustil posledice za drugo polovico proge, ko žal ni šlo več tako hitro.''

Špela: ''Sama organizacija je bila odlična, kar pa se od Nemcev absolutno tudi pričakuje :) Vendar še tako dobra organizacija ne more ublažiti gneče, ki smo jo tekači ustvarjali tekom cele proge.''

 Kristijan: ''Priprave so bile dolge, in bolj kot fizično, psihično naporne. Nikoli se še nisem pripravljal na tekmo, ki je bila tako daleč v prihodnosti. Nobenih triatlonov, vsako gibanje je bilo po planu, čeprav sem mogoče malo pretiraval pri doslednosti. Ampak izkazalo se je, da je bilo tako zame najbolje. Nisem želel biti v položaju ko bi se spraševal, "kaj bi bilo,če bi bilo?"

Tamara: Berlin, eden od petih velikih, si zasluži tak naziv. Vec kot 40.000 tekačev, odlična organizacija, prijazni prostovoljci in idealno vreme. Glede nato da so sli treningi dobro in je bila realizacija visoka, je bilo zadnjih 14 dni prisotne malo utrujenosti in seveda neučakanosti. V Berlinu smo bili ze v petek in začeli s finalnimi pripravami. Se isti dan smo naredili nekaj km po berlinskih ulicah, da pretegnemo noge, po poletu. Prevzem številk smo pustili za soboto. Pridno smo polnili zaloge in planirali kaj in kdaj bomo jedli. Sobota je minila prehitro in ko smo se vrnili nazaj z Expa, smo lahko samo se pripravili 'street bag' za naslednji dan. V večernih urah se je stopnjevala nervoza, s katero se je vsak boril po svoje. Računali smo razdaljo med vodnimi postajami, preštevali gele, delali strategije, da bi bilo za nedeljo vse nared.

Tekma je bila zelo lepa. V množici ljudi se niti za trenutek nisem počutila izgubljena, vse je bilo organizirano. Pri oddaji vreče z oblacili smo dobili tudi plastični brezrokavnik, ki nas je grel do starta. Potem pa modri baloni v zraku in vsak s svojimi cilji na pot. Tiha želja je bil cas okrog 3h45min, zato sem bila vesela ko sem videla zajčka s tem časom v moji blizini, čeprav mu zaradi gneče v prvih 5km nisem mogla slediti. Po prvi kontroli časa sem videla, da tako pa ne bo šlo. Pospešila sem, ujela zajčka in nekaj časa tekla z njim, da sem ujela ritem. Okrog 15km se je kolona ljudi malo razredčila in takrat sem začela uživati v teku. Počasi sem pustila balon s številko 3.45 zadaj in krajšala kilometre do cilja. Ob progi je bilo res veliko navijačev, glasbenih skupin, bobnarjev. Veliko transparentov, ki so sporočali, da smo udeleženci maratona njihovi junaki. Na 30km sem se odločila, da poskusim pospešiti, kar bo pa bo. Geli so šli dokaj dobro v promet, ustavljala sem se na vseh vodnih postajah. Mišice sem sicer ze čutila, ampak to je sestavni del športa. In je šlo! Jupi!!! Se Brandemburska vrata, nasmeh za fotografe in ura je v cilju pokazala 3.40.33. Navdušenje, veselje, zmaga! Odšepala sem po medaljo, zame je bila vredna prav toliko, kot zmagovalčeva.

Metka: Letošnji maraton naj bi pretekla v Münchnu. Prišlo je do spremembe plana in sotekaške družbe, tako da je 42-kilometrska trasa sicer še vedno ostala na nemških tleh, vendar se je iz bavarske prestolnice preselila v Berlin. Skoraj identična lanskoletna maratonska zasedba, le da so bili letos cilji višji. Lansko leto je bil cilj preteči maraton z nasmeškom in brez hujših posledic, letos pa so se nam po glavi podile številke. Uspešne poletne priprave, brez večjih poškodb in že je prišla jesen in dan, ko smo vso gazenje na stadionu, PSTju, Golovcu…strnili v tekmo. Zjutraj vstanemo, še zadnjič napolnimo ''carbo'' predalčke (hvala bogu, da je basanja konec! ;) ) in že se odpravimo proti brandenburškim vratom, kjer bomo čez nekaj ur pritekli v cilj. Nemška ''Ordnung und Disziplin'' ne dopuščata nobene zmede pred štartom…vse je točno označeno: kje pustiti prtljago, kje so štartne cone…Zaželimo si srečen tek in gremo vsak proti svojemu štartnemu mestu. Ura je skoraj 9 in napeto pričakujem pok štartne pištole.

Ker sem štartala v predzadnji štartni skupini, sem se od štarta dalje dobrih 25 km počutila kot živčen voznik na avtocesti (no, hitrost je bila pa vseeno malo manjša kot na avtocesti. :) ), ki čaka na prosto ''luknjo'' na levi, da lahko švigne mimo in prehiti nekaj sotekačev. Gužva, počasen tempo, tekači, ki švigajo pred tabo, da objamejo navijače ob progi, pa potem tisti, ki spet skočijo nazaj na progo (seveda se nihče ne ozira na to, da šviga sem ter tja direkt pred tabo in da moraš spet upočasniti tempo, da se v koga ne zaletiš!?), pa oni, ki čisto zablokirajo prehod na postajah z vodo....grrrrr, 20 km sem se ukvarjala z vsem drugim kot pa s tekom...potem sem si pa rekla: ''Daj vso to energijo raje v noge kot pa da se jeziš!'' :) Več kot polovico proge sem tekla v stilu ''Enakomeren tempo - kaj je to?'' oziroma sem imela intervalni tek, ki pa je pustil posledice za drugo polovico proge, ko žal ni šlo več tako hitro...kakorkoli, na obzorje so prišla brandenburška vrata in nasmeh na usta za še en pretečen maraton. :) Konec koncev, pol ure gor ali dol, kljukica za maratonček je! :) Vzdušje je bilo super, družba najboljša, vreme idealno....Wunderbar! :) Komaj čakam naš naslednji maraton! :)

Špela: Letošnji maraton, katerega smo se že utečena ekipa odočili odklukat, je bil berlinski maraton. Vsi, ki so ga že pretekli, so o tem maratonu govorili s samimi superlativi, zato so bila tudi pričakovanja temu primerna. Berlinski maraton slovi po enormni udeležbi in ta sloves je tudi to leto upravičil s številko čez 40.000 tekačev. Sama organizacija je bila odlična, kar pa se od Nemcev absolutno tudi pričakuje :) Vendar še tako dobra organizacija ne more ublažiti gneče, ki smo jo tekači ustvarjali tekom cele proge. Mene je ta gneča močno utrujala, saj sem skoraj do polovice proge samo cikcakala mimo sotekačev tako, da sem imela konkreten intervalni trening :) Cilj je bil težko pričakovan in res veličasten, vendar moram priznati, da se Berlin v mojih očeh ne more kosati z maratonom v Amsterdamu.

Družba je bila odlična, tako da še enkrat hvala za družbo Metka, Metka, Kristijan in Tamara ;

Kristijan: Zgodba se je začela lanskega oktobra, ko me je družba zares presenetila s tem, ko so me prijavili na Berlin maraton. Hitro je ratal družaben dogodek in 5 (Metka Frelih, Metka Jug, Tamara, Špela) nas je bilo na poti v Berlin. Priprave so bile dolge, in bolj kot fizično, psihično naporne. Nikoli se še nisem pripravljal na tekmo, ki je bila tako daleč v prihodnosti. Nobenih triatlonov, vsako gibanje je bilo po planu, čeprav sem mogoče malo pretiraval pri doslednosti. Ampak izkazalo se je, da je bilo tako zame najbolje. Nisem želel biti v položaju ko bi se spraševal, "kaj bi bilo,če bi bilo?" Logističen del je potekal brez večjih težav. Let, nastanitev. Dvig številk je druga zgodba. Vse je ogromno, ampak organizirano na vrhuncu. Neke nervoze nisem čutil, vsaj sedaj se mi zdi. Zelo samozavesten sem bil glede nastopa, najverjetneje to vpliva. Glasbeni vložek na štartu pa ni mogel biti bolj adrenalinski. Ampak to je že/še ena druga zgodba.  

Pištola je počila in vse se je začelo dogajati zelo hitro. Štartno črto sem prečkal samo dobre 3 minute za prvimi(potem so mi malo ušli:P) in takoj je letelo, nobenih zastojev. Tekma je bila plan pod 3:30, torej v poštev pride še tempo 4:58min/km(3:29:38). Tekel sem fenomenalno, že prvih 5km točno 4.58, naslednji so bili vsi približno 4:55. Nekaj metrov pred 39.km pa kar naenkrat začutim zadnjo desno stegensko in takoj še levo, vedno bolj zateguje, krč, moram se ustavit. Ob pločniku takoj iz nekje skoči pred mene gospod, vetrovka je imela napis "BMW 39.Berlin marathon", torej sem vedel, da ni kar nekdo. Pokažem mu kaj je, se takoj uležem na hrbet, nekaj prijemov prijaznega gospoda in že me je povlekel za roko, naj vstanem, ne bom sedaj odstopil 3km pred koncem. Shodim, nisem verjel, da bo šlo, ampak je, počasi potečem in že sem v "naravnem položaju" :D Potem sem samo še gonil FINISH TIME: 3:29:41. Noro, noro. Povožen še nekaj dni komaj hodil, vendar ponosen nase, da mi je uspelo.
Hvala ......Tamara, Beti, Špela, Metka, Matjaž, Klara, Tina, Maja, Gregor, Andrej, Saška za nepozabno darilo. Hvala Mitja, ker si me idealno pripravil in naučil "umirati na obroke".