Roman in Marko v klubu Ironman-ov ... 7 TKL jevcev na progi in vsaj 70 ob progi
Celovec 29. junij
Ironman Celovec je vsako leto cilj velikega dela tekmovalcev iz Slovenije in tudi letos ni bilo nič drugače. In Triatlonski klub Ljubljana je vsako leto zelo prisoten. Letos smo imeli 7 tekmovalcev začenši z Romanom Pezdirjem in Markom Adamičem, ki sta lovila slogan "I am an Ironman" prvič, medtem ko je čisto nasprotje Debenec Bojan, ki ga je lovil v Celovcu že 16. zapored in to ga uvršča med "nepozabne" IM-je TKL-ja, Slovenije in Avstrije.
Veliko je bilo nervoze, veliko je bilo govorjenja (včasih tudi nepotrebnega, :-)), a vse to spada k IM-ju in prav je tako. Oddelali soi odlično, imeli so izjemno pomoč ob progi in zapisali so ganljive zgodbe, ki so samo njihove in jih bodo spremljale do konca življenja.
Če velja koga posebej omeniti ... ne ... prav vsak je edinstven: Marko in Roman prvič, Bojan 16ič, Tomi brez treninga in na trmo, Tomaž po zelo napornem lanskem letu, Alen kot sem pričakoval, Toni - je bilo mogoče prvič in tega ne vem :-) ... velika ZAHVALA vsem, ki ste jim do tega pomagali ob progi.
Čestitke vsem in pred novimi načrti dajte užiti ta uspeh! Kaj so povedali ...
Tomi Martinjak: "UMIRANJE NA OBROKE :-)"
Marko Adamič: "Projekt IM je končno za menoj. Še kakšen teden nazaj je bila napetost že kar malce pretirana, no potem sem v glavi razčistil in "nenadoma" je postalo precej lažje. Nastop je namreč prostovoljen, ni finančnih ali zapornih kazni, dokazuješ se samemu sebi, pa še plačaš za to ... torej? Ob misli na plavalni del me je vseeno stiskalo. Stopim skrajno desno kot zadnji v red prvega vala (800 sotrpinov). Štart. Do druge boje (cca 1700m) plavam sam, 20 metrov oddaljen od množice in to namerno, tako da so me spremljevalni čolni kar nekajkrat ustavljali in nakazovali smer :-) ... Sicer pa tudi videl nisem veliko, ker so bila očala ves čas popolnoma zarošena (?!*). Potem od zadaj pride plimni val v obliki nešteto torped drugega starta. Levo, desno, čez in pod. "Borim" se in nekako se mi spet uspe umakniti. Vse do kanala. Hitrejši morajo pač mimo, zlepa ali zgrda (a ne Tomaž ...). Zato sem se tam prepustil toku dogajanja, a v moji glavi je bilo nekako plavanja konec saj sem imel v skrajni sili trdna tla pod nogami. Srečen. Očitno sem se v vodi nenamerno tudi hidriral in zraven pogoltnil zajetno količino zraka, tako da prvih 50km na kolesu želodec (in vsi organi ki sledijo) ni bil najbolj zadovoljen. Zrak je končno našel svojo pot in lahko sem začel normalno funkcionirati. Kolesarski del ni bil "na glavo", ker sem si dopovedoval, da se tekma sedaj šele počasi začne. Umirjeno, tekoče, razen "hribčki" so me malce zabili, ker sem imel relativno težak najmanjši prenos. Veter in nevihte so bile stalni spremljevalci tega čudovitega športa, a pogoji so enaki za vse, torej brez izgovorov. Sodniki so bili zelo aktivni. Še sam ne vem zakaj, a nenadoma dobim opozorilni kartonček na nekem blagem vzponu, ki sem ga vzel zelo resno in se posledično še bolj izogibal vsem možnim nadaljnjim zapletom. Po pregledu podatkov ugotovim, da mi je šlo v drugem krogu celo bolje kot v prvem. Torej: odkljukano. Tek začnem umirjeno, pomislil sem celo da prepočasi, a pogled na uro mi govori, naj vseeno ne pospešujem, ker bo še dolga ... pravilno sem razmišljal, saj je režiser filma v moji glavi na 25km pričel vstavljati neke "nerazumljive" inserte. Tragedija, grozljivka in vsi žanri vmes, in pomislil sem: aleluja ... Moja hrana za spremembo tega scenarija so bile spodbuda vseh navijačev in ti ego enostavno ne da, da bi shodil (na tem mestu res iskrena hvala vsem vam za izdatno obremenjevanje vaših glasilk) in pa tudi dejstvo, da ob pogledu naokoli ugotovim, da prav nikomur ni lahko. Dohitevam, prehitevam, poslušam vzklike spodbude in dobim krila. Atomi se ponovno razvrstijo v smiselne molekule. Še 1 km ... zavijem v ciljni prostor in kar malce sem ganjen ... 10 ur in 17 minut ... Sanje so uresničene in ko v cilju vidim svojo Ms. Always Right, piščančke Mašo in Timona, prijatelje in sotrpine, sem ponosen, zelo .... Prvega (tako kot tudi prve) ne pozabiš nikoli. In uganite ... ja, v letu 2015 se spet vidimo na kraju zločina, kjer sem izgubil nedolžnost..."
Tomaž Oštir: "Namen mojega tokratnega IMja je bil dosezen s tem, da sem spet konsisteno treniral po lanskem izjemno cudnem letu. Seveda pa so se z dobrimi zimskimi treningi tudi rezultatski apetiti pojavili. Dokler se ni ponovila poskodba misice v podplatu (kot lani prd berlinskim maratonom). Tako, da od 4. maja nisem tekel do sredine junija, potem pa tekel tam do 7km... Kakorkoli ze, plavanje je bilo v mojem stilu, start zelo zadaj in pocasno napredovanje naprej. Fasal eno ornk brco v trebuh sicer pa nic dramaticnega. Ni mi pa jasno kako sem za zadnjih 800m kanala potreboval 16min, imam obcutek, da se je tam vse ustavilo ko smo dohiteli skupino, ki je startala 15min prej. :s (morda si pa marko res se kaksno fasal od mene). Kolo odlicno, kontroliran tempo, izi v hribe in spot-on prehrana (no vsaj tako se je zdelo ob koncu kolesa). Ena sama uzivancija, predvsem tista ravnina od fakker seeja (ane Marko tam je tolk letelo). Tek pa povsem druga zgodba. Prvih nekaj kilmetrov je tek povsem v redu, malo utrujene noge (ampak ready za maraton oddelat). Potem ob trebusni krci. Vsa znana pomagala v taki situaciji (1. Korak voda, voda, voda; 2 korak prst v usta) niso pomagala. Borbal do 20km potem pa odlocitev da odhodim do cilja po medaljo, majco in pir. :) in zdrav nadaljujem sezono. Ce pogledam drugace, nekateri so zaradi gumidefekta odstopili (Faris)... :)))"
Roman Pezdir: "IM Celovec počasi postaja zgodovina, tako psihično kot fizično, noge ne bolijo več, hoja po stopnicah ni več boleča. Moj IM Celovec se je začel že v četrtek, ko se spremljal Boštjana na njegovi prvi triatlonski preizkušnji, sam pa izkoristil obisk za registracijo in ogled prireditvenega prostora. Vse skupaj je bistveno večje kot sem si predstavljal. V petek v miru pripravim kolo in ostalo opremo in vse pripravim za odhod. Sobota zjutraj odhod, ob prihodu pa me je začelo že malo stiskati - ali sem zadosti pripravljen.
Na brifingu razlaga trase in ostalih posebnosti, ostalo pa mi je bilo znano že iz Zell am See half IM, ... spotoma še standarno vprašanje koliko je "rookijev", ker nas je kar veliko občutek nelagodnosti ob spodbudnih besedah IM spikerja zgine.
Malo si napasem oči na sejmu, vendar zaradi vročine kar hitro zaključim z ogledom. Spotoma dobim sporočilo od Blaža J. da je v bližini. Hitro se najdeva, besede hitro stečejo na počutje, Blaž me še dodatno umiri, v meni ni več jutranje napetosti. V meni zbudi tisti občutek samozaupanja, nisem več pod pritiskom, ki me je tekom zadnjega tedna opominjal na boj z IM demoni. Ker sem imel kolo in vrečke za menjavo že pripravljene se popoldne odpravim v menjalni prostor, pregled kolesa in ostale
opreme kljub velikemu številu tekmovalcev poteka hitro in tekoče. Menjalni prostor je ogromen, poskušam si zapomniti lokacije vrečk in kolesa. V mislih še nekajkrat na različnih lokacijah najdem kolo in vrečke. Za soboto bo dovolj in odhod proti hotelu kjer si pripravim še bidone in ostalo hrano. Zvečer še malo relaks sprehoda ob bližnjem jezeru in v posteljo.
Spanje bolj na obroke , ob 4.00 wake up, lažji zajtrk in odhod, 300 m pred menjalnim prostorom se ustavimo, kolona, nekako se prebijemo do parkirišča katero je bilo že ob 5.30 polno. Hitro v menjalni prostor kjer pripravim kolo in dodam manjkajoče v vrečke. Oddati moram še hrano za drugi krog kolesa v kamion - "special needs" vrečko, kamiona nikjer (v cilju sem zvedel, da so imeli napačen timing odhoda), po poti na start mojim dekletom razložim kam naj bi odpeljali vračke z hrano (hrano so mi kasneje odnesle) . Neprijetnost me je kar precej iztirila vendar sem se do prihoda na start umiril, hitro se oblečem (zaradi neprijetnosti z hrano pozabim pas za srčni utrip), še zadnji pozdrav z mojimi dekleti in na start.
Po navodilih izkušenih triatloncev se postavim desno in v zadnjo vrsto, Garmina nastavim na start (upam, da imam sedaj vse pripravljeno), začne se odštevanje, pok in start (da bo mera presenečenj polna Garmin noče kazati plavalnega dela), poskušam plavati kar se da umirjeno, pot do prve boje mine umirjeno, po prvem zavoju vidim, da je za menoj še veliko sotrpinov, to me spodbudi da sem na dobri poti, že je tu drugi obrat, plavamo proti soncu, boje ne vidim, prepustim se toku ostalih - napaka, zašli smo s smeri, da so nas spremljevalci na čolnih preusmerili. Če je bilo plavanje v jezeru prijetno je plavanje v kanalu en sam boj za preživetje, tudi če bi lahko nisem mogel naprej, zadnjih 200 m sem imel občutek da stojimo na mestu in se pretepamo.
Končno iz vode - zadovoljen (nikoli še nisem preplaval take dolžine v kosu, najdlje 1900m), presenečen, da sem še sorazmerno svež. Pot do menjalnega prostora hitro mine ob koloni navijačev. V menjalnem prostoru se preoblečem kar ob stojalu za vrečke saj je v šotoru gneča, hitro do kolesa in po predpisani poti na izhod. Kolo začnem umirjeno, celo preveč, po analizi doma prvih 30 km prepočasi, kljub umirjenemu kolesarjenju prehitevam ob pogledu na avg speed pa po prvi uri pospešim, prihajajo prvi klanci kjer konkretneje pritisnem, v pomoč so še TKL navijači. V nadaljevanju kroga vozim z povečano močjo, proti koncu kroga se okrepi veter, prvo bočni, ki je zelo moteč nato čelni. Ustavim se na točki kjer naj bi dobil hrano za drugi krog, vrečke ne najdejo, brez nadomestne hrane se odpravim naprej, med potjo pregledam kaj imam in koliko še rabim, nekako se bo izšlo do 120 km potem bom jemal na okrepčevalnicah. V drugem krogu me je še 3x pošteno opralo, da bo pa Ironman res pravi je še pošteno pihalo. Na klancih v drugem krogu so noge veselo sodelovale, pralo me je ravno na spustih, enkrat so nas ustavili saj je nekaj sotrpinov izkusilo dričanja po zadnji plati po mokrem asfaltu. Proti koncu tudi proti čelnemu vetru nisem čutil posebne utrujenosti.
Sodnikov je bilo v prvem krogu na pretek, na klanec so opozarjali če si prehiteval predolgo po levi strani, na odseku kjer sem kar nekaj časa prehiteval po levi sem imel spremstvo kar nekaj časa, ne vem kaj je bilo tako zanimivo. V drugem krogu od 150 km ni bilo nikogar več. Menjava v tekaški del je minila umirjeno, prvi km poskusil teči malo bolj počasi, hitro pridem v ritem. Prvi krog mi mine hitro. Vedel sem, da se bo enkrat zgodilo, ves čas sem si dopovedoval "ne smeš shoditi, ... dviguj noge". Zgodba "kdo je močnejši" se je začela na 26 km, ko noge kar na enkrat niso hotele več sodelovati, glava ja, noge ne, ... zmagale so noge, prvič shodim, ... rečem si 10 s potem moraš naprej, ... tudi želodec protestira, noče več sladkorja - gelov. Tudi Coca Cola ne pomaga, poskusim z radikalno spremembo (krekerji in predvsem lubenice umirijo nemirni želodec), krizo ob dopovedovanju, da lahko hodim samo na okrepčevalnici prebrodim do 35 km, noge zopet nočejo, vase le nekako spravim gel, krizo prebrodim do naslednje okrepčevalnice, na okrepčevalnici še zadnja porcija lubenice in vode, na 36 km si rečem, da je zgodbe "kdo je močnejši" konec, do cilja se ne ustavim več. Proti koncu še srečam mojo največjo navijačico, ki i reče "ESPEL SI", od tu naprej me ne more nič ustavit.
Zadnjih 200m je sanjskih, utrujenosti ni več, čustva planejo na plano, komaj še zadržim solze, USPEL sem. Na cilju končno pri mojih treh zvezdicah, ki so mi v zadnjih dneh stale ob strani mi pomagale in me prenašale. Presrečen in kar malo ponosen. Prav posebej se moram zahvaliti vsem, ki ste me podpirali na treningih in namenili besede spodbude, na tekmi ste ustvarili neverjetno vzdušje - TKL ima najboljše navijače, z vami mi je bilo lažje.
Kaj pa bo pa v letu 2015, vračam se na mesto zločina. See you."
Bojan Debenec: "Do cilja vseh 16 IM."