Race re-cap by Matjaž Bajec
IM Austria, 3. julij '11
Pred enim letom sem v poročilu z IronMana v Zurichu med drugim zapisal tudi tole:
„Aja, tisto 9-ko bom napadel v Celovcu 2011...ali pa kje drugje 2012, 2013...samo da bom zdrav in bom lahko treniral, pa tudi če bo 10-ka ali pa 11-ka...uživajmo v športu.“
Kako zelo pomemben je tisti drugi del izjave, sem občutil v januarju, ko sem imel velike težave s kolenom, ko sem že mislil, da ne bom mogel trenirati tako, kot je potrebno, da se pripraviš za tako zahtevno dirko, kaj šele za dober rezultat. Ko so težave minile, pa sem počasi spet začel misliti na tisti prvi del izjave, na napad na 9-ko spredaj (natančneje, na 9:59). In toliko bolj optimističen sem bil v zadnjih dveh mesecih, ko so treningi tekli 100% po planu, ko nisem bil tako zelo utrujen in sem čutil, da se pripravljenost stopnjuje. Zdaj lahko rečem, da se je stopnjevala do vrha, kar se je pokazalo v nedeljo.
S celotno dirko sem izredno zadovoljen, naredil nisem nobene napake, ki bi vplivala na rezultat. Malo mi je žal le za to, da nisem za 5 minut boljši plavalec, mogoče potem pred obema obratoma in pred vstopom v kanal ne bi padel v tako maso tekmovalcev. Plavali smo eden čez drugega, če ravno nisi hotel na tistega pred sabo, te je pa od zadaj takoj nekdo zajahal, posledica je bila padec tempa in izguba energije, ko se je bilo treba obdržat na gladini.
Kolesarski krog je bil dokaj razgiban z dvema strmejšima vzponoma, v katera se nisem zagnal, ampak prevozil umirjeno na obrate, s tem varčeval z energijo, tako da sem dolg spust, ki je sledil, lahko prevozil s kar največjo hitrostjo. V drugem krogu je tempo malo padel, zaradi vetra, pa tudi nekaj utrujenosti je že bilo, misli pa so že na teku.
Na maratonu sem po nekaj minutah ujel pravi tempo, noge so bile lahke, nič me ni bolelo. Ko sem kmalu po začetku ob progi zaslišal vzklike svojih treh hčera, katere sem nazadnje videl pred 14 dnevi, pa se je motivacija le še stopnjevala. Po 4 km prvi pogled na uro in veselje, da je tempo krepko pod 5 min/km, tečem umirjeno, še ne na polno. Povsod navijači, najglasnejši seveda TKL-jevci. Polovica je za mano v 1:41, potem pa se prične borba, kajti tempo je začel padat, a ni bilo panike, misli še vedno pozitivne. Spomnim se na Mitja, ko mi je rekel, da se je treba zapret v škatlo trpljenja, garat in se ne ustavit. Nisem se. Ko je bilo do cilja še okoli 12 km, sem začel računat, s kakšnim tempom bi moral teči, da ujamem 9-ko. Bilo je veliko rezerve, še povečevala se je, vedel sem, da mi bo uspelo in tek je bil spet hiter, lahkoten, užival sem v trpljenju. Užival sem tudi v zadnjem km, kjer so me čakali prijatelji, znanci, družina in zasluženo sem si privoščil veselje na ciljni ravnini.
Hvala Klari, ki me vedno podpira in spodbuja, hvala Ajdi, Neži in Zali, pogosto sem vas pustil same doma, da sem lahko treniral. Hvala Martinu, ki me je preganjal po bazenu.
Ko smo imeli jeseni s TKL zaključek sezone, je Mitja povedal, da je prevzel skupinico prijavljenih na IronMan tekmo, ki bo trenirala pod njegovim vodstvom. Med drugim je rekel, da mu je izziv trenirati izkušenega tekmovalca kot sem jaz. Te besede so bile zame velik kompliment, hkrati pa je s tem tudi meni postavil velik izziv, da bom zmogel realizirati načrtovane treninge. In sem jih, motivacija je bila celo zimo in pomlad visoka, nisem razmišljal ali dvomil o pravilnih pristopih treniranja, rekel sem si, Mitja že ve.
Za konec še delček vsebine sms-a v nedeljo po dirki:„Verjel sem vate in uspelo je. Vesel sem ko da bi jaz tekmoval.“
Mitja, hvala!