Prvega ne pozabiš nikoli, Lido di Jesolo, Andrej Drobež
Ko sem pred leti začel ponovno teči, si nisem niti pod razno predstavljal, kam me bo to pripeljalo. Kratki jutranji teki dolgi 3km, so se mi zdeli vrhunec skrbi zase. Mislim, da je bilo leta 2005, ko sem po pretečeni desetki prvič v živo gledal tekače na Ljubljancu v njihovem lahkotnem drncu. Vse skupaj me je tako prevzelo, da so mi šle kocine pokonci. V daljavo usmerjeni pogledi, lahkoten korak in umirjeno gibanje teles - nadrealistično. Mater, tudi jaz hočem teči dlje in hitreje, se je v meni prižgal ogenj. Tekaška pot me je vodila preko prve polovičke, do prvega pravega Ljubljanca. Sledili so Berlin, Trst, Dunaj, Rim, Amsterdam in še mnogi maratoni, vse do prvih ultra in gorskih tekov. A letošnjo zimo me je med pripravami na 100milj Istre skoraj zaustavila poškodba kolena. Po uspešno zaključenih 100miljah Istre, sem izgubil vso motivacijo za tek. Kratki teki me niso več zanimali, dolgih pa nisem hotel več teči, saj me je bilo strah, da koleno ne bo zdržalo, zato sem bil v precepu kako naprej.