Pot do njegovega prvega ... Ironmana, Dejan Kralj na IM Zürich
Dejan Kralj in njegov prvi ... Ironman Zürich
Ko je mladost prerasla v nekaj bolj resnega v športu so se začeli pojavljati dokumentarni filmi o triatlonu in seveda o preizkušnji, ki je omenjala najdaljšo in težko preizkušnjo za človeka. To je bil Ironman Hawai. Vedno je bila neka želja, da bi se tega pa nekoč lotil. Seveda, da vsa ta leta ko si stoodstotno posvečen nekemu profesionalnemu športu, se tega nikakor ne moreš iti. V zadnjih letih mojega treniranja kajaka sem v klubskem fitnesu prelivu znoj skupaj z še enim vrhunskim kajakašem, ki se je po svoji karieri začel ukvarjati z Ironmanom. Andraž Vehovar je že kot vrhunski kajakaš strmel k perfektnosti in tako je bil naravnan tudi v triatlonu. Pogovori so tako vedno nanesli na treninge vzdržljivosti in opreme. Zanimivo se je bilo pogovarjati o hitrih in počasnih tekaških čevljih ter kako je težko je pri plavanju ostati na površini. Ko se je kariera končala in si v življenju postaviš nove cilje, je bila misel na Ironman vedno bolj živa.
Moja sopotnica v življenju, ki ima za sabo že tri Havaje je potem, ko je slišala iz mojih pogovorov, da bi šel na to preizkušnjo, prišla nek dan domov in brez dlake na jeziku povedala, da sva oba prijavljena na Zurich Ironman. No pot se je začela. Prva dolga preizkušnja je bil Ljubljanski maraton. Kot zelo zelen v teh zadevah sem se lotil lepega tempa in po 24 km dobesedno crknil. Noge so bile samo še za okras in do konca so opravljale le še funkcijo stanja in, če lahko rečem prebijanja po asfaltni cesti do cilja. »Kaj čmo« sem si rekel in ugotovil, da bo še veliko dela, da bom v Zurichu prišel normalno do cilja.
In po desetih mesecih sem stal na obali v Zurichu in čakal na pisk štarterja za moj prvi Ironman. Lahko rečem, da je bilo zelo sproščeno štartati in iz vode sem prilezel po eni uri in štirih minutah. V menjalnem prostoru sem začel razmišljati »Zdaj pa po pameti«. Kolo se je začelo vrteti in po 180km (ki sem jih prvič v kosu prekolesaril) sem v hoji iz kolesa v menjalni prostor razmišljal kako bo na teku, ko pa so noge že zelo mehke. Prvih 10 km je bilo zaradi bolečin v levem kolenu zelo težkih, potem so pa noge začele teči in bilo je vse v najlepšem redu. Zanimivo je, da so misli na teku zahajale v treninge, ki sem jih opravil do takrat in ugotavljal kako bi bilo smiselno, da bi na kolesarskih treningih skočil še na kakšen hrib, mimo katerega sem se peljal, in kako bi lahko na teku naredil še kakšen krog več okoli Golovca. Ampak po 11 urah in 20 sekundah sem bil na cilju in srečen, da mi je uspelo vse brez kakšnih večjih težav. Bilo je doživetje, ki ga bom seveda še ponovil ter izkušnja, ki ti ostane v spominu. In kar je glede na ves vloženi napor v celem letu najpomembnejše, bil je moj prvi.
