Torek, 1. junij 2010

Pol IRONMAN St. Pölten 2010: Kar 80 % TKLjevcev prvič na štartu polovičke - in to KAKO?

Polletni projekt je za nami. Trening in priprave za IM70.3 St. Pölten. Kar 80 % TKLjevcev (8/10) se je prvič spoprijelo s to razdaljo. In to kako uspešno! Najprej bi vsem iskreno čestital, saj so pokazali to, kar je potrebno, da premagaš samega sebe, vsakdanje omejitve in težave. Prav vsak od vas je presegel svoja pričakovanja in zelo sem vesel, da sem mogoče edini, ki jih nisem. TKLjevci ste še enkrat dokazali, da ste izjemno pozitivna ekipa, ki je letos res začela dihati skupaj. In to v cesarjevih novih oblačilih!

Kakšne rezultate smo dosegli, kako smo izgledali pred, med in po tekmovanju pa preberite ... s klikom na VEČ! Izvedeli boste tudi kao so naši TKLjevci doživljali svoj krstni nastop na IM70.3!

m. abs	št.	Ime	l.	kat.	m. kat	SWIM	T1	BIKE	T2	RUN	SKUPAJ
40	32	Mori Mitja	74	M-PRO	21	0:26:38	0:02:36	2:23:58	0:02:07	1:21:04	4:16:24
151	390	Kaps Miha	82	M-25	21	0:29:11	0:03:14	2:30:25	0:04:06	1:25:48	4:32:45
218	279	Pudgar Aljaz	83	M-25	29	0:33:51	0:02:59	2:31:31	0:02:08	1:27:33	4:38:04
273	2351	Bajec Matjaz	67	M-40	42	0:35:54	0:03:43	2:29:33	0:02:05	1:30:23	4:41:39
378	198	Mavc Miro	85	M-25	52	0:29:45	0:03:16	2:30:01	0:02:40	1:42:21	4:48:06
592	1222	Martinjak Tomi	78	M-30	129	0:38:08	0:04:22	2:36:04	0:03:24	1:35:48	4:57:47
864	1406	Pozek Elvis	77	M-30	179	0:37:54	0:05:01	2:40:38	0:05:13	1:39:50	5:08:36
989	484	Karla Oblak	85	W-25	11	0:35:29	0:05:26	2:47:58	0:03:12	1:40:58	5:13:05
1591	999	Kermelj Stane	51	M-55	13	0:45:20	0:06:05	2:48:37	0:03:27	1:56:19	5:39:46
1989	628	Jug Manca	75	W-35	51	0:34:52	0:05:35	3:08:20	0:03:02	2:18:38	6:10:21

Kratka analiza:

O sebi ne bom izgubljal besed. Ob vsem kar se je dogajalo zadnja 2 meseca in ob težavah na kolesu (počena špica, težave z zavorami) sem lahko zelo zadovoljen.

Miha me je presenetil, saj je dosegel samo 3 min slabši čas kot jaz pred 2 letoma. In to s kako malo treninga in koliko poškodb. Mogoče ga je pokonci držal tudi dres katerega dizajner je. Malo bo treba še delati na kolesu, tek bo prišel pa sam po sebi. KAJ O TEKMI PRAVI MIHA:

Spanje, tisto noč pred tekmo, je bilo zelo kvalitetno. Zaradi pričakovanje tekme, sem bil buden že pred budilko. Za zajtrk kruh in marmelada, in takoj za tem še zadnji klic narave pred oblačenjem dresa in neoprena. Odhod proti vodi je bil precej pozen, tako da je bila potem nervoza malenkost večja :). Pred vstopom v vodo še zadnje bodrilne besede in objemi navijačev Martina in Nine (zelo dobro ti to dene). Seveda pa nas je stalno spremljal Matej (super se je odrezal kot fotoreporter in spremljevalna oseba), ki je vse skupaj spravil še na stoječo sliko za v zgodovino dogodkov.

Počasen vstop v vodo in par zamahov je dvignilo moj srčni utrip do začetka tekme. Počasno odštevanje voditelja se je zdelo 100 let dolgo. Nato pa: udarec v rebra, brca v glavo, požiranje vode in borba za vsak delček prostora v vodi: začetek napornega dne dirke. Po parih sto metrih pretepanja v vodi sem le nekako uspel priti v ritem in dobiti malo prostora in v miru zaplavati. Moja koordinacija v vodi ni bila najboljša, vendar se zato nisem obremenjeval preveč, in malo izkoriščal druge plavalce. Prvo jezero je bilo kmalu preplavano in sledil je dokaj utrujajoč tek proti drugemu jezeru, kjer je bilo plavanje precej bolj mirno. Iz vode in v tranzicijski prostor - zdela se mi je precej hitro opravljena - in proti kolesu. Še enkrat mi Martin vzpodbudno pove: "Z glavo pojdi!" in pomaham mu v znak zahvale.

Na začetnem delu kolesa sem bil zelo sproščen in pripravljen na vožnjo. Manjša kriza se je pojavila na 50 km ko sem bil že nekoliko zdelan in že kar nekaj časa osamljen. Malo pred drugim klancem me dohiti "avtobus" (ne glede na sodnike) in tudi sam se mu priključim za kakšna 2 km (še vedno v varnostni razdalji). V klanec se nato, nekje na sredini, začnejo težave - krči. Do vrha klanca sem nekako prišel in seveda :) navzdol gre lažje. Do zadnjega klanca sva potem s klubskim kolegom Mirom peljala skupaj in se drug drugega bodrila k boljši vožnji. Vse do konca kolesa sem nato kolesaril na meji krčev vendar bolj lahkotno (cilj se je bližal :D). Tranzicija iz kolesa na tek je bila nekoliko daljša kot bi si mogoče želel, vendar do naslednjič bo že bolje :). Ravno ko sva bila z Mirom v šotoru, kjer sva si obuvala športne copate, je Chris McCormack že odhajal iz arene in za seboj imel 10 km teka :D (štartal pa je 5 min pred nama).

Začetek teka: končno tek ... noge so precej dobre ... ni več bolečin v nogah ... jupiiii. Drugi prihod v areno in začetek prvega kroga: pozdravljanje navijačev in smejanje ... super mi gre... navijačici Tina in Pika, do zob opremljeni z rekviziti, glasno navijata in spodbujata vse slovence (ne samo nas TKL-jevcev). Malo po izhodu iz arene me že pričaka Nina, ki me slika in vzklika: "Dajmo Miha!" in nekoliko kasneje me ob progi čaka še Djoko, ki je ves nasmejan in seveda poln bodrečih besed. Kmalu za tem, po mogoče 2 km me močno prime krč v zadnji stegenski mišici in moral sem se ustaviti in raztegniti. Ponovno začnem teči - ni bilo kaj dosti bolje, zato malo upočasnim. Solne tablete, ki sem jih pridno jedel, niso kaj dosti pomagale (verjetno tudi zato, ker sem bil na meji moje telesne pripravljenosti). Tekel sem vse skozi na meji krčev in ponovno na petem kilometru (okrepčevalna postaja) raztegoval mišico. Na osmem kilometru prvega kroga mi je začelo krčevito stiskati notranjo stegensko mišico in ponovno sem se moral ustaviti. To ni kaj dosti pomagalo, vendar sem vseeno nadaljeval tek v bolečinah. Prilagodil sem tehniko teka tako, da me ni toliko bolelo in krč je nekoliko popustil. Prihod v areno - adrenalin v telo in boljši občutek - vse kar so ponujali sem popil in pojedel. Navijanje navijačev je bilo fantastično, vendar nisem več mahal in se smejal ko sem odhajal v drugi krog teka. Na žalost so se ponovno pojavili krči v zadnji stegenski mišici v drugem krogu - dvakrat tako močno, da sem ponovno obstal in raztezal. Od 5 km dalje, pa se je oglasil še močan klic narave in nikakor se nisem hotel sprijazniti z mislijo, da bi se moral še nekje ustaviti in izgubljati čas. Nekako sem si v glavi govoril, da je do cilja samo še 4 km - vse do lesenega mostička. Zagledam in dohitim klubsko kolegico Karlo - "Ajde Karla, bravo!", in že tečem proti areni ... navijači ... adrenalin ... CILJ ... samo še malo! Čeprav sem v areni na postojanki ponovno vse zlival nase in vase nisem bil več nič kaj dosti pri sebi. Začetek zadnjega kroga po stadionu: "Ajde dvigni se, do konca, do zadnjega atoma moči, finiširaj": to sem si v glavi govoril ... vendar noge niso šle nikamor več. Ob koncu kroga mi Mitja, Nina in Martin kričijo in me sprašujejo če grem v cilj, in le s težavo jim potihem rečem ubogi "ja". Mitja mi nato poda klubsko zastavo in me še zadnjič pred prihodom v areno pospremi z močnim vzklikom: "Ajde, stisn do konca!" Misel na cilj je že tu in kmalu sem v areni. Za sodnico, ki mi kriči da imam konec, se sploh ne zmenim in tečem proti zadnjemu ovinku. Razgrnem zastavo in lepo počasi pritečem z dvignjenimi rokami in izmučen do konca v cilj. Pogled na uro: "SUPER ... zelo lepo sem šel"! V cilju se zgrudim na tla, se uležem in obmirujem v zvokih navijačev. KONEC JE!

Miha :)

Aljaž ... oseba, ki je nevarna sama sebi. S težavo smo te ukrotili in navadili, da na preutrujenost ne reagiraš z dodatnim treningom. Verjamem, da imaš rezerve še 10 min na vseh treh discipliha. Odličen tekač, a do teka sta že dve disciplini. KAJ O TEKMI PRAVI ALJAŽ:

Noč pred dirko je bila kar pestra. Slab spanec in štart dirke že vsaj trikrat (v sanjah seveda). Planirano bujenje ob 5.00 in takoj obilen zajtrk. Nato so, vsaj zame, sledile živčne minute do štarta, saj sem imel nezaželjene prebavne motnje, ki so se nadaljevale skozi celotno dirko.

Štart 7.05, 5 min za profiji, je bil soliden vendar je kar kmalu sledil pretep na prvi in kmalu zatem še na drugi boji. Tako sem plaval približno 20m žabico in se umikal »udarcem«, ki so prihajali iz vseh smeri. Med plavanjem sem imel kar nekaj kriznih trenutkov od misli »kaj sploh delam tukaj«, »kaj če dobim udarec in se potopim, kako naj pokažem, da se utapljamJ«. Izredno vesel sem bil 200 metrskega teka med jezeri, da sem vsaj malo normalno zadihal. V drugem jezeru je bilo plavanje lažje saj smo se nakako razporedili na večjo razdaljo.

Sledila je menjava na kolo in gasa po avtocesti. Večino kolesarjenja sem opravil sam, saj sem jih kar nekaj pobral na avtobusJ. Morda bi ob koncu komu celo lahko izstavil račun.  

Na koncu še tek, ki je moja najboljša disciplina in tudi tokrat je bilo tako, vendar zaradi že prej omenjenih prebavnih motenj od sebe nisem mogel iztisniti več. Morda sem na kolesu premalo pil in jedel ter sem zato plačal davek na teku. Je pa tudi res, da si na teku nisem upal nič pojesti razen vode, saj je bilo v prebavnem traktu zelo veseloJ.  

Če povzamem moj prvi in zagotovo ne zadnji IM 70.3, sem  zelo zadovoljen. Ostalo je kar nekaj stvari, ki jih bom zagotovo v prihodnosti optimiziral in upam, da bom tudi v prihodnosti prišel v cilj z nasmeškom na obrazu!

lep pozdrav, Aljaž

Matjaž ... že toliko časa v triatlonu, da je verjetno to samo ena izmed tekem ... a mislim, da se ne motim, da je redka, ki je bila v tako dobri družbi ... in še jih bo kar nekaj. Moje mneje je rutiniran nastop v skladu z osebnimi pričakovanji. KAJ O TEKMI PRAVI MATJAŽ:

Če bi bil kratek, bi rekel, da je za nami lep in uspešen vikend. Res je, da je glavno merilo za „lepoto“ vikenda uspeh vsakega posameznika na dirki, a to ni vedno vse. Veseli me, da se znamo dobro zabavat, da smo se nasmejal, da smo imeli sproščeno vzdušje. Sigurno je tudi to prispevalo k dobrim rezultatom, in kakor sem začutil, smo bili vsi zadovoljni.
Upam, da se še kdaj skupaj udeležimo kakšne podobne dirke.

Matjaž & Klara

Miro ... še en črnjan, ki je zapeče ko hudič. Super plavanje, na kolesu si močnejši od Mihata (a to pride s tekmami), na teku je pa še rezerve. Mogoče je za razmislit, da namesto Kanarskih (kolo), narediš naslednje leto več tekaških priprav. Cilj ti/nam je 4:30-4:35.

Tomi ... zasvojenec s čokolado, ki to ni :-) Upam, da si se uspel začokoladirat do Ljubljane. Mislim, da ti je uspelo, je pa res, da imaš od vseh največ rezerve. Se spomniš Palmanove ... ja 1:20 je bilo. Mihatov čas je tisti, ki ti je dosegljiv z sistematičnem delom in jelom. KAJ O TEKMI PRAVI TOMI:

Torej prva stopnicka do pravega ironmana je narejena in to natančno po načrtu. Tako bi opisal prvo izkušnjo z ironman-om. No pa lepo od začetka. V petek smo se odpravili na pot z avtodomi, ki so se izkazali za odlično potezo, saj smo lahko v miru počivali in se pripravljali na tekmo. V petek smo prišli v Sant pelten in si postavili tabor. Vzdušje je bilo fantastično in že malo naelektreno. Samo prizorišče je bilo odlično pripravljeno in organizacija na vrhunskem nivoju, od varnosti, ponudbe in res vsega. Tukaj si organizatorji prislužijo najvišjo možno oceno, saj kljub več kot 3000 nastopajočim ni bilo enega samega problema ali prevelike gužve. V soboto smo opravili vse potrebne registracijske postopke in spakirali vrečke za menjalne prostore, ter odpeljali kolesa in vso robo na menjalne prostore. Sledilo je malo nakupovanja in priprav na tekmovanje, deljenje nasvetov in seveda napovedi kakšen čas bomo dosegli na tekmi.

V noči iz sobote na nedeljo sem zelo slabo spal, saj sem ves čas razmišljal o tekmi, kje imam svoje stvari in kaj moram narediti in si skušal vse vizualizirati. Veliko stvari je bilo zame novih, saj je bila to zame šele druga tekma triatlona. In to kakšna stopnička, lani olimpik letos pol ironman.  Torej moja druga triatlon tekma v življenju je prinesla vse o čemer so drugi vedno govorili in me opozarjali. Predvsem ciljam na plavalni del.

Torej ob zvoku sirene sem začel plavati v zmernem ritmu, saj sem računal na čas tam nekje okoli 30-33minut za 1900m plavanja. Po »pralnem stroju« pretepanju iz vseh strani, brcah, tunkanju, več litrih popite vode zmešane z muljem (plavali smo v zelo motnem jezeru-ki me je spominjal na koseški bajer-vsaj po barvi) sem bil prepričan da je zdaj tega konec, saj vsi pravijo da je tako samo na začetku potem pa se formirajo skupine in plavaš svoj tempo. Ja pa kaj še. Na prvem obratu smo še vedno plavali dobesedno eden po drugem in sem si rekel ok to je pa res zdaj verjetno zadnjič in  se ponovno uštel. Na drugem obratu še huje in takrat mi je postalo jasno,  da bo tole bolj hokejsko plavanje in sem začel tako plavati tudi jaz, brezkompromisno in kar po drugih, malo s pestmim malo z brcami sem si izboril svoj prostor, na tretjem obratu plaval po drugih in tako naprej... sledilo je c.c. 200m teka do drugega jezera in nato se 900m plavanja v podobnih razmerah kot prej, samo da sem zdaj že ujel počasnejše tekmovalce iz prejšnjih skupin. Čas 38min na plavanju je za moje pojme katastrofa in zdaj vem kako se je treba lotiti naslednjih dirk. Ker sem vedel da sem na plavanju nekaj izgubil, sem zato na kolesu malo bolj pritisnil na pedala.  

90km je minilo zelo hitro in tudi vzponi niso bili pretežki, tako da je bila povprečna hitrost 36km/h zelo dobra, a še vedno nisem želel pritisniti do konca, saj sem vedel da me čaka še 21km teka. Ko sem prišel na menjavo in začel s tekom, sem videl na semaforju da imam še veliko časa do svojega cilja in zaradi napovedi da vsakega čaka »zid« na teku, nisem šel na »nož« na teku, ampak sem čakal in čakal kdaj me bo pobralo... In po desetih km še vedno nisem bil izčrpan zato sem malo bolj potegnil in prišel v cilj brez problema s časom 4.57 in še nekaj sekund.

Torej plan izpolnjen, dobil sem kodo za naslednje leto za Celovec za celega ironmana in s tem je bil prvi  in glavni cilj izpolnjen. Res pa je kot je rekel tudi Mitja, da imam še veliko rezerve, a ker sem še brez večjih izkušenj, saj je bila to šele moja druga triatlonska tekma, sem se razumljivo šparal, zdaj vem da sem lahko še veliko hitrejši, vem kako izgleda pol ironman, zato komaj čakam letos Bled in pol-ironmana, da pridem do svoje meje. Seveda pa sem poln novih vtisov in kar je še bolj pomembno sem pridobil nove izkušnje, da bom lahko naslednjič popravil in še bolj taktično oddirkal. Zahvala vsem spremljevalcem, ki so skrbeli za nas in trenerjem za dobro pripravo. Že čez 10dni pa me čaka Celovec in olimpik, katerega bom oddirkal na polno.

 
Tomi

Elvis ... sam si priznal, da imaš težave dati vse od sebe na tekmi. To se da priučiti, samo na kakšno kolo pridi z nami in hitro se boš navadil trpeti :-) KAJ O TEKMI PRAVI ELVIS:

V družbi »konkurenčnega« kluba ŠD 3šport sem odšel v St. Pölten z mešanimi občutki a vesel, da je končno napočil čas tekmovanja. V novi družbi sem se počutil odlično, saj smo zadnje dni sproščeno in v smehu opravili vse priprave na tekmo. Lahko bi rekel, nova poznanstva – nova zabava J

Ko ste se na prizorišču pridružili še ostali TKLjevci mi je bilo že tako domače in tudi zabavno, da sem že pred tekmo pozabil na vso nervozo. Morda sem tudi zato skoraj zamudil štart, saj sem vse jutranje malenkosti opravljal  prepočasi.

Plavanje mi je minilo tik-tak, brez borb, le škoda mi je bilo, ko sem se šele v drugem jezeru zavedel, da mi ni potrebno tako hiteti z vrtenjem rok. Če bi zavesljaj dokončeval, kot sta me učila Miha in Martin bi šlo lažje že prej... Ko sem v menjavi na kolo pozdravil Tomija, našega plavalnega guruja, je bilo to prvo presenečenje zame. Vedel sem, da ni teorije in da sem preveč spočit, da bi bil hitrejši od njega, torej nekaj ni bilo OK z njim. V menjavi seveda komedija zmešnjav z obuvanjem in jahanjem kolesa v stilu stare mame ampak bo drugič bolje. 5 minut gor ali dol sem si govoril.

Na kolesu sem čakal tisti drugi, menda strmi klanec, ki ga ni in ni bilo. Ko sem se spuščal je bilo že prepozno in vse varčevanje moči na vzponu je bilo zaman, spust pa tako ali tako ni moja disciplina. Na drugem »glavnem odmoru« sem preventivno opravljal veliko potrebo, da je ne bi med tekom in spet je šlo dobrih 5 minut. Na tek sem se odpravil pogumo, saj so bile noge presenetljivo lahke. Očitno so pomagali treningi menjav, da so šle noge tako, kot sem hotel jaz in ne obratno. Žal ni šlo dolgo vse gladko, saj sem na drugem kilometru že stal in se spraševal ali bom jaz bodca ali on mene… in nekako tako cel prvi krog. Drugi krog sem očitno malo popustil in namesto bodca me je spremljalo zadovoljstvo ob lagodnem končanju moje prve polovičke.

V cilju veselje, ki se je samo še množilo ob srečevanju klubskih prijateljev. Ker je bilo krasno, komaj čakam polovičko na Bledu, pravi IM pa tudi še pride.

Hvala vsem klubskim kolegom, trenerjema, ŠD 3športovcem, Bibi – z vami in tudi zaradi vas mi je bilo ta vikend res super!

lp Elvis

 

Karla ... največje presenečenje TKLja. Še februarja ni vedela kaj je specialka, sedaj pa voziš HED 3 spoke in tečeš bolje od naših fantov. Kje so tvoje rezerve veš verjetno samo ti, ker nam jih še nisi pokazala. Bravo. Ne ustavijo te niti krvavi žulji. KAJ O TEKMI PRAVI KARLA:

Pol leta nazaj je bila že sama misel na polovično IM preizkušnjo mission impossible,sedaj dva dni po tekmi me še vedno navdajajo občutki, ki jih ni mogoče opisati; mešanica adrenalina, sreče, evforije, smeha, mlečne kisline...

Vse je potekalo po načrtih; treningi, priprave, pot na prizorišče, ekipa je bila prava. Že v petek smo TKL-jevci postavili bojni štab nad katerim je ponosno visela klubska zastava. Počasi se je napetost stopnjevala, ampak vzdušje je bilo ta pravo. Testenine, kruh, marmelada, vreče za tranzicijo,spat ob uri, ko je konec risank....3,2,1, drugi val start 7.15: in grem, plavam kot bi bila med kopico zmešank, malo se tunkamo,brcamo in presenetljivo hitro sem iz vode. Se je izplačal ves trud plavalnih trenerjev, Martina in  Mihe, ki sta me mučila z vajami.

Hitro en gel poplaknem z vodo, odtečem bosa do kolesa, kjer se ustrašim, da sem takoooo počasna, saj je kar nekja koles manjkalo okoli. Ampak se hitro spomnim, da je to tekma same s seboj in si rečem, da se začenja raziskovanje pokrajine na kolesu. Priznam, da ni bilo preveč časa za opazovanje okolice. Na kolesu sem uživala, je kar letelo, pa še Brajkovičeve feltne sem imela, tako da mi je v glavi kar zvonilo, da moram samo vrteti, da bodo imele efekt. (Ne)Fair play sotekmovalk me je razočaral. Skupine tekmovalk in tekmovalcev, ki ne vedo kaj pomeni, da je draftanje prepovedano so me kar prehitevale, jaz pa sem pazila, da zavrem, ko me kdo prehiti, da bo ja tistih 10 metrov razdalje. Ampak pedala so se še kar lepo vrtela in kar naenkrat je bilo mimo 90 km.

Tek brez nogavic je bil odličen, posledice pa vidne še danes. Zadnji krog teka sem imela še kar nekaj energije,tako, da sem si rekla: Smile is a curve that makes everything straight in odlaufala z nasmehom naravnost v cilj. Občutek po koncu je neverjeten...this is it...  Hvala gre odlični trenerski ekipi, ki jemlje vsakega tekmovalca individualno, pomaga z nasveti, zna poslušati, prilagajati trening glede na potrebe, želje, počutje. Hvala mojim najbližjim, da so me prenašali dva meseca, ko je bila glavna tema vseh mojih pogovorov triatlon in ko sem bila tečna, ker sem bila včasih utrujena od treninga in ker sem morala prav takrat, ko ni bilo časa na trening in ker sem pogledala vse IM filmčke večkrat ... Hvala klubskim kolegom za podporo, nasvete, pumpanje gum, vice, ki razbremenijo napetost, ... in hvala babici, ki je zacumprla idealno vreme za tekmo ...

Brez vseh vas mi ne bi uspelo...

Lp Karla

Stane ... rutina ni kaj. Še ti si se zmotil pri napovedi lastnega časa. Bravo samo tako naprej. Pa ne na čist vsako dirko, da boš do konca sezone zdržal.

 

 

Manca ... tolk stresa, da sem 10 dni pred tekmo še jaz bil v stresu. Pa se je le izšlo in še enkrat je veljalo: ''Less is more!'' Čestitke in vidiš da: YOU CAN! KAJ OTEKMI PRAVI MANCA:

Moj prvi IM 70.3 in moja prva sploh daljša preizkušnja. Ideja o prijavi je padla 31.12. po klubskem nočnem novoletnem teku. Takoj so se pojavili dvomi in strahovi, saj se nikoli nisem imela za dovolj vzdržljivo. Toda s skupnimi treningi in pripravami v klubu ter neizmerno podporo trenerjev (Mitja, Martin in Miha) in seveda spodbudo vseh v klubu, so ti dvomi in strahovi počasi izginjali in jih je zamenjalo navdušeno pričakovanje. Tako sem zadnji mesec kljub kaosu v službi in vmes še učenju za strokovni izpit komaj čakala, da pride D dan. In ko je prišel....to lahko opiše samo Freddie: Don't stop me now I'm having such a good time I'm having a ball!!! Malo zdrave treme pred štartom in nato akcija. Uživanje na kvadrat. Ker je bila to moja prva takšna tekma, je bila moja taktika, da se poskušam celo tekmo malenkost nazaj držati, kajti moj cilj je bil priti do konca. Vsak čas bo dober, važno je da končam. In tako sem se že na plavanju malo nazaj držala, na kolesu sem do 65 km šla dokaj rezervirano, potem sem si pa rekla: na teku boš trpela v vsakem primeru, ne glede ali sedaj na kolesu pritisneš! In sem. Tako sem s kolesa prišla nasmejana in zelo zadovoljna s časom. Na teku sem rabila kar nekaj časa, da sem prišla v svoj ritem. Toda po 13 km so me noge izdale, ampak nič zato. Racala sem do konca in v glavi mi je še vedno odmevalo: Don't stop me now..... in na cilju so bili občutki božanski. Uspelo mi je! In to še v času za katerega sem mislila, da mi nikakor ne more uspeti. Pa mi je. Vse to mi seveda ne bi uspelo brez kvalitetno pripravljenih in vodenih treningov s strani kluba, ter seveda brez moje boljše polovice, ki mi je vlival samozavest in me v kriznih trenutkih vrgel iz postelje in nagnal na trening J.
Hvala vsem in kljub temu, da sem še včeraj trdila, da ne grem dolgo več na takšno tekmo, je bila danes zjutraj moja prva misel: Kdaj je naslednja tekma?

Manca

 

Brez VAS spremljevalcev pa tako ali tako vse skupaj sploh ne bi imelo SMISLA. Hvala za vso podporo in ljubezen! Hvala:

•     Matin, Head Coach
•     Nina, Capo od Bande
•     Pika
•     Đoko
•     Klara in
•     Tina
•     Mami in Oče od Karle
•     Jaka in Eva
•     aja pa Korelc (ne nisem te pozabil ... namenoma sem te dal za konec ... brez tebe bi takšno popotovanje bilo zeeeelo dolgočasno ... le skrbi naprej za štimungo v TK Ljubljana)

Lep TKLjevski POZDRAV, Mitja