Modest Vengust na Swissman-u: Swissman si vsekakor zasluži ime ekstremni triatlon, 25. junij
Na tekmovanju sodeluješ kot ekipa, kar je v triatlonu, sicer zelo egoističnem športu, lepa sprememba.
Swissman ironman distanca je allXtri korporativno neodvisen projekt lokalnih zanesenjakov, ki poteka od leta 2013 v švicarskih Alpah. Začetek je na jugu Švice v Asconi, cilj pa je postavljen na Kleine Scheidegg v Bernskih Alpah. Posebnost tega triatlona je, da organizatorji zagotavljajo samo minimalno podporo in navigacijo, kar pomeni, da si za vse odgovoren sam s svojo ekipo. Že ob prijavi moraš določiti svojega pomočnika (v mojem primeru je bila to Petra), ki za tekmovalca skrbi od starta do cilja, po potrebi komunicira z organizatorji (in obratno) ter spremlja tekmovalca v zadnjih 9 km maratona na vrh gorskega prelaza Kleine Scheidegg. Neposredno spremstvo je nujno zaradi morebitnih težav z vremenom in/ali izčrpanostjo.
Tekma je potekala 25.6.2016. Dan pred tekmo je potekala registracija in ''briefing''. Tekmovalci (skupaj 238) in pomočniki smo prevzeli tekmovalne številke in trackerje oz. sledilne naprave, katere so tekmovalci morali imet pri sebi med tekmovanjem. Sledila je analiza poti in vremena s strani organizatorja. Obetale so se nevihte tekom celotne trase tekmovanja.
Tekmovalni dan se je začel s pripravo prvega menjalnega prostora ob 3h zjutraj. Ob 4h smo že čakali na ladji v neoprenih, da nas odpelje na otok Brissago – jezero Lago Maggiore na začetek plavanja. Plavanje naj bi se začelo ob 5h zjutraj, vendar se je razvila nevihta s strelami. Po skoraj enournem čakanju so plavanje odpovedali in nas postavili na start za 4 km tek. Večina tekmovalcev je pozitivno pozdravila spremembo, ker jim je tek veliko bolj pisan na kožo kot plavanje. Osebno mi tek v zgodnjih jutranjih urah med neurjem najbolj ne ustreza. Po koncu teka je sledil kolesarski del, žal še vedno v neurju. Mitja Mori in VEB compani sta mi prijazno zagotovila Garmin napravo, ki naj bi me vodila po trasi kolesarjenja proti severu. Organizatorji so sicer postavili nekaj smerokazov, vendar jih je neurje razmetalo. Ker pa zaradi naliva nisem videl na Garmin monitor, sem sledil gruči sotekmovalcev, ki je najbolj suvereno kolesarila proti severu. To se je izkazalo za slabo potezo, ker smo zašli v center Ascone. Vrnil sem se nazaj proti startu in na vsakem križišču natančno pregledoval GPS napotke.
Končno sem našel pot iz mesta in konkretno začel s kolesarjenjem. Organizator je predpisal uradna parkirišča, kjer te na poti kolesarjenja in teka sme počakati sotekmovalec oz. pomočnik. Neupoštevanje pravil je pomenilo izključitev iz tekmovanja! Ko sem prišel do prvega parkirišča, žal moje sotekmovalke z vozilom še ni bilo. Nekaj časa sem čakal, potem pa me je že počasi zagrabila panika. Naprej nisem mogel, ker nisem imel več ničesar za vnos energije in tekočine. Tudi telefon je protestiral in Petre nisem uspel doklicati. Medtem, ko so mi pomočniki ostalih tekmovalcev skušali pomagati s svojimi telefoni, je ena od čakajočih omenila, da bi bilo vredno preveriti na uradnem parkirišču 2 km bolj naprej: Ustavil sem se namreč na neuradnem parkirišču, ki so si ga organizirali švicarski tekmovalci, da se izognejo gneči na uradnih prostorih za postanek. Toliko o upoštevanju pravil. Na uradnem parkirišču me je seveda čakala Petra. Založila me je z energijo in tekočino za nadaljnjo pot. Tudi sama je bila v skrbeh zaradi mojega zaostanka in nedelujočega telefona. Nato se je začelo resno delo. Prvi vzpon je bil na prelaz Gotthard (2,106 m), ki je potekal brez težav. Kolesarili smo po stari cesti iz granitnih kock. Na cesti so bili kravjeki, ki s kombinacijo dežja niso pomagali pri samozavesti med spustom. Sicer pa je bil razgled fenomenalen, če si imel čas gledati naokoli. Po spustu iz Gotthard-a v dolino sem naredil še eno napako. Zanesel sem se na napotke, ki mi jih je dajal Garmin, vendar je organizator v zadnjem trenutku spremenil traso zaradi delavnih zapor. Nisem upošteval znakov in zato krepko zavil iz smeri. Tisti, ki so spremljali mojo pot preko tracker-ja so bili prepričani, da je z mojo tekmo konec in, da sem odstopil. Ko sem uvidel, da je s potjo nekaj narobe, sem se vrnil proti izhodišču, našel pravo traso in se odpravil proti Furka prelazu, najvišji točki celotne trase (2,436 m). Nekatere tekmovalce sem že tretjič prehiteval, vendar ni bilo časa in volje vsakemu posebej razlagati zakaj sem spet na repu. Svojo neumnost sem pa pošteno preklinjal, ker sem imel natančo terminsko določene faze tekmovanja. Zato je bilo potrebno povečati vložek energije, da nadoknadim vsaj del zamujenega. Čez prelaz Furka sem zato prišel precej utrujen, tudi zaradi neprestanih neviht. Nato spust in tretji prelaz: Grimsel (2,165 m). Med vzpenjanjem na Grimsel je bilo vreme nestanovitno, vendar ni močno deževalo. Na vrhu pa se je vreme konkretno poslabšalo, zato sem oblekel zimsko opremo in se spustil v dolino. Spust je potekal v neprestanem nalivu z vetrom. Čeprav sem se opremil za zimske razmere me je pri zadnjem spustu tako zeblo, da nisem več mogel kontrolirati tresenja telesa in udov. Za nameček so nastali hudourniki, ki so se intermitentno zlivali iz previsov na cesto. Eden me je skoraj odplaknil s kolesa, ker se zaradi prometa nisem uspel dovolj umakniti. V tem obdobju je Garminu počasi zmanjkalo energije. V primerih, ko sem ga razumno spremljal je bil nepogrešljiv pripomoček. Po spustu v dolino in do druge menjave v Brienz-u je bilo še približno 40km kolesa, ki sem ga bil primoran opraviti brez navigacije, kar je povzročilo še nekaj zmede in izgube dragocenega časa. Kljub vsemu sem do menjalnega prostora uspel priti celo nekaj minut pred časom, ki sem si ga zastavil pred tekmo.
Potem tek in še več slabega vremena. Večji del v hrib. Pošteno sem plačal dodaten napor, ki sem ga vložil v kolesarjenje. Bil sem eden redkih tekmovalcev, ki ni imel konstantnega spremljevalca na tekaškem delu tekmovanja. Vso opremo sem nosil v nahrbtniku, ki je bil vsak kilometer bolj neudoben. Petra mi ga je sproti polnila na predpisanih postajah (približno vsakih 9km), med tem pa sem nevoščljivo spremljal sotekmovalce, ki so imeli spremljevalce na kolesih ali peš. Nekateri so menjali
spremljevalce med tekom hitreje kot bidone. Sicer pa tekaški del konstantno pridobiva na nadmorski višini in je resnično naporen. Po 33km sem prispel v Grindelwald, od koder sva se s Petro skupaj nadaljevala na Kleine Scheidegg (2,061 m): 9 km in 1100m višinske razlike. Organizator predpisuje opremo v zadnjem delu tekaškega dela, ki jo tudi natančno pregleda pred vzponom. Nahrbtnike za oba je dala Petra pregledati še preden sem prišel do kontrolne točke v Grindelwaldu, tako da sem lahko
z novim nahrbtnikom na rami takoj začel vzpon. Po 1.5h sva prišla do zadnje kontrolne točke, predvsem namenjeni oceni zdravstvenega stanja tekmovalcev. Sledila je še 1 ura podviga v hrib v dežju, megli, in temi, preden sva dosegla cilj. Na vrhu prelaza Kleine Scheidegg v hotelu sva si privoščila najdražje špagete, kar sem jih jedel v življenju, in se odpravila z Jungfrau železnico v dolino.
Drugi dan zjutraj sva se z Jungfrau železnico spret odpravila na Kleine Schneidegg na zaključno prireditev in podelitev nagrad. Nagrada je finisher majčka za tekmovalce in sotekmovalce, ki uspešno zaključijo tekmovanje. Swissman si vsekakor zasluži ime ekstremni triatlon. Super pa je, ker sodeluješ kot ekipa, kar je v triatlonu, sicer zelo egoističnem športu, lepa sprememba.