Matjaž Bajec do 2. mesta v kategoriji, Tomi po enem tednu treninga na polovičko, IronMan Podersdorf, Avstrija, 25. 8. 2012
Podersdorf je malo turistično mestece jugovzhodno od Dunaja, na meji z Madžarsko. Leži ob jezeru Neusiedler see oz. Nežiderskem jezeru. Jezero je raj za surfarje in kajtarje, saj so tu redki dnevi ko ne piha. Pogoji so idealni tudi za izvedbo triatlonov, tako je bil tu leta 1988 prvič izveden triatlon v IronMan razdalji, verjetno eden prvih v Evropi. Tradicija se ohranja in tako je bil letos organiziran jubilejni 25. IronMan.
Čeprav smo mislili, da bo pol TKLja v Podersdorfu, sta na koncu bila le dva. Sta pa ta dva naredila ''good job'' ... tako je Matjaž zopet šel pod 10h, Tomi pa po le enem tednu treninga kar na polovičko ... čisto v njegovem slogu ... ali poči glava ali pa stena ... zaenkrat je stena J.
@ Matjaž Bajec
Tu sem nastopil že leta 2008, ko sem se kot povratnik po 14. letih spet preizkusil v tako dolgi tekmovalni razdalji. Dirka mi je bila torej znana, vedel sem, kaj me čaka. Osnovni cilj mi je bil izboljšati čas 10:40 iz leta 2008 za vsaj 30min, skrita želja je bila pod 10h.
plavanje: glede na vroče poletje in na dejstvo, da je max globina jezera 1,8m, sem pričakoval, da bo voda pretopla za plavanje z neopreni. Tako je tudi bilo in ker sem povprečen plavalec, brez neoprena slabše plavam, vendar sem bil s časom 1:16 čisto zadovoljen. Zanimivost na plavanju je, da zaradi nizke vode lahko kadarkoli stopiš na tla in tako je kar veliko tekmovalcev občasno tudi hodilo, sploh okoli boje na obratu (jest tut). Zadnjih 150m pa je voda tako nizka, da se plavat sploh ne da in tako kar nekaj časa brodiš do obale.
kolesarjenje: ravnina, ravnina, ravnina, 6 krogov po 30km, lepe ceste, nekaj vetra v hrbet, nekaj v prsa, a ni bilo moteče, imeli smo srečo. Ko sem prvi krog za »ogrevanje« prevozil v 48min in se je enako zgodilo še v drugem in tretjem, sem se odločil, da ne popustim, se potrudim do konca in dosežem čas pod 5h, brez razmišljanja, kaj bo pa na maratonu. Uspelo mi je odpeljati v 4:56, mi je bilo kar žal, da moram s kolesa, ker mi je tako lepo letelo.
tek: 4 krogi po 10,5km, tja in nazaj, malo v mestu, v glavnem med vinogradi, vse po asfaltu. Ko sem začel s tekom, je bilo za mano točno 6h in 15min dirke, aha, maraton v 3:45, to bi pa šlo, sploh ko sem prvi krog odtekel dokaj lahkotno s tempom pod 5min. Pregovor pravi, najprej skoči in šele nato reči hop. Situacija se je hitro spremenila, začele so se krize, tempo je padel, na okrepčevalnici, kjer sem imel ekipo, sem hodil, na uro nisem več gledal, občutek sem imel, da se komaj premikam. Na začetku zadnjega kroga vseeno pogledam na uro, točno 9h, še mi lahko uspe, nova motivacija, na obratu nekaj časovne zaloge, šlo bo, Klara me priganja, spodbuja, samo še nazaj v mesto … Tam me čakata Ajda in Neža, skupaj gremo skozi cilj – 9:58.
Iskreno se zahvaljujem Ajdi, Neži, Klari in Tamari, da so me spremljale, oskrbovale, spodbujale, navijale in cel dan vztrajale ob progi (marsikdo ve, da je tudi to zelo naporno). Odlična ekipa smo.
Sezona je končana!
