Karlin juriš na VRŠIČ, 4.sep '10
V soboto 4.9.2010 sem se udeležila 32. juriša na Vršič. Zdelo se mi je, da bo to dober trening kolesa, kot del priprav na blejsko polovičko. Spomnim se, da se mi je še pred letom dni zdel ta vzpon cel podvig, tako da sem se na štart podala z željo, da se potrudim po najboljših močeh in vidim kako lahko odpeljem kolesarsko dirko.
To je bila moj prva samostojna kolesarska preizkušnja. Kar čudno je bilo, ko ni bilo treba pripravljati tekaških copat, plavalne opreme...in priznati moram, da sem imela kaj nekaj treme v tej množici med tisoč prijavljenimi kolesarji. Na štartu smo bili kot sardelice, s kolesi milimimeter eden od drugega. Uspela sem se preriniti v prvo vrsto in upala, da me ne bo kdo podrl, ko bo treba začeti vrteti pedala. Prvi kilometer do hotela Lek smo odpeljali v skupini, od tam pa se je začel meriti neto čas. Prve tri ovinke sem še kar držala skupino spredaj. To pa se je izkazalo za napako,saj se je moje sopihanje iz ovinka v ovinek kar stopnjevalo. Ko sem videla tablo deseti ovinek mi je bilo že zelo, zelo težko in me je kar malo potrlo, ko me je prehitevalo vedno več kolesarjev iz ozadja. Noge sem imela trde, niso se vrtele kot ponavadi. Mogoče je bil kriv tudi mraz, ampak to ni izgovor. Ker sem trmasta sem si rekla, da do vrha bom že prišla, pa četudi me prehiti še vseh 800 za menoj. Ko sem na levi videla Ajdovo deklico in Prisankovo okno v skalah sem vedela, da je cilj že zelo blizu in, da je treba iztisniti še zadnje atome moči. 24 ovinek, 100 metrov do cilja, prehitim gospoda pred sabo in sem opravila s sobotnim treningom:), na 170 povprečnega pulza in končnim rezultatom dobrih 50 minut.
