Ironman Barcelona: Tistih nekaj sekund občutka, ki ga doživiš v cilju je tako močnih, da si jih želiš doživeti ponovno
@Karla Oblak
Ob prijavi na moj letošnji prvi Ironaman v Zurichu sem mislila, da bo to dovolj; ko enega opraviš, si dokažeš, da zmoreš in potem imaš dovolj…a ni tako, tistih nekaj sekund občutka, ki ga doživiš v cilju je tako močnih, da si jih želiš ponovno doživeti. Ker je Ironman tako močan brand, so vse tekme razprodane že leto poprej in na voljo mi je ostala tekma v Barceloni. Kaj bi si želela več, zaključek sezone ob morju in na soncu.
Pot ni ravno kratka, a se je izplačalo, saj je bila ponovno lepa zgodba…žal me je dan po prijavi začela boleti noga, pa ne samo malo, sem se ustrašila, da bom odšla le na izlet, saj nisem mogla teči, pa tudi bolečina ob tekaškem počitku ni izginila…ob vsakem teku, daljšem od 20 minut se je pojavila…pa sem našla Mojco iz Motionfit, ki je moje mišice manualno sproščala in mučila, ter mi sončno polepila koleno, da sem vseeno z nasmehom odšla na pot. Sem pa malo bolj plavala in kolesarila:) zadnje tri tedne in izplačalo se je. Nekaj dni pred tekmo je vselej zanimivih; nisi navajen samo ležati in jesti, ter zelo malo migati…a vse to je del tapperinga. Imela pa sem več časa za meditacijo, poslušanje valov, opozovanje dreves, branje…telo si je spočilo, um pa se je umiril, kar se mi zdi ključno na takih tekmovanjih, kjer je glava pomembna najmanj toliko kot telo, usklajeno morata delovati, da je na koncu rezultat tak kot si ga želiš.
Dnevi pred tekmo so bili vsi sončni in topli, na dan tekmovanja pa smo se zbudili v nevihto. Do koles smo prišli že vsi premočeni, tako, da smo se kar v menjalnem prostoru napravili v neopren in se odpravili do štarta, ki je bil 1 km naprej. In tam se je začelo čakanje, nismo vedeli ali nas bodo zaradi strel sploh spustili v vodo…pa smo čakali v šotoru, zeblo me je, da sem se dobesedno tresla, zdelo se mi je, da bi morala še na en zajtrk, saj je minilo že toliko časa. In končno je padla odločitev, štart bo in nič ne bodo krajšali plavalnega dela. Skupine smo štartale na vsake 3 minute, kar je pomenilo, da bo manj prerivanja, a žal je plavanje med age-gruperji na triatlonu vedno en velik pralni stroj. Trikrat so mi skoraj strgali očala z glave, pa potem pride nekdo od zadaj in te malo udari, potem se ti v nekoga zaletiš, ker slabo drži smer…v vodi je vedno zabavno. Tokrat sem popila kar nekaj vode, zaradi valov in zdelo se mi je, da kar nikakor ne bo konca plavanja. Ko sem videla na boji napisano 2000m se mi je zdelo, da plavam že tako dolgo časa, pa šele na dobri polovici sem bila…ampak čas je pokazal drugače, v dobri uri sem bila iz vode. Ker ure ne nosim, da se ne bi obremenjevala s časom, se mi ni sanjalo kako mi je šlo. Da pa bi lepše začeli kolesarski del se je izza oblakov pokazalo sonce, ki mi je dalo pravo energijo za naprej.
Pa je prišel ključni del, tek, maraton…prvih 21 km, povsem vredu, telo je delalo, glava je bila prava, želodec tudi. Nekje na 15 km sem začutila nogo, a sem upala, da se stanje ne bo poslabšalo…pa se je, začelo je boleti…vse močneje. In sem začela monolog v glavi:). Bolečine nisem hotela zanikati in je ignorirati, torej sem jo sprejela, a nisem dovolila, da mi vzame preveč energije in fokusa. Namesto tega sem bila osredotočena na to, da imam srečo, da sem lahko na Ironmanu, da lahko tečem in, da sem dovolj pripravljena, da dobro končam. Tekla sem z glavo, noge pa so ubogale, kolikor so mogle, nekje na 40. kilometru sem jo le še nekako za sabo vlekla, poseben stil hitre hoje-teka:)…in po 10h23min sem bila v cilju…srečna in s tistim občutkom, ki ga ne moreš opisati, samo doživiš ga lahko; ne traja dolgo, a je tak, da te motivira za nadaljnje tekme:)
RACE SUMMARY
Swim:1:06:02
Bike5:16:34
Run3:54:56
Overall10:23:12