Idro Man 70.3, 24.6.2012 Italija
Poleg Sprinta v Kamniku minuli vikend, smo imeli TKL bojne ladije tudi v tujini. V zasedbi Karla Oblak in Matic Modic, ki sta nastopila na Idro Man 70.3 polovički v Italiji. Karla je osvojila odlično 2 mesto, Matic je žal po veliki želji po dobri uvrstitvi s padcem na kolesu odstopil.
- Oblak Karla s časom 6:06:38 osvojila 2.mesto absolutno
Poročilo Karle s tekme v Idru:
V nedeljo 24.6. 2012 sva z Maticem stala na štartu polovičke v Idru. 150 tekmovalcev iz petih držav, celo Rusija in Avstralija sta bili zastopani. Pred nama je bila zanimiva tekma, s predvsem veliko klanci. Nabralo naj bi se jih kar za 2900m. Matic je po odličnem plavalnem delu še bolje opravil s kolesarskim, vse do padca 5 km pred menjalnim prostorom. Vedel je, da ima pred seboj le tri kolesarje in tekmovalni duh ga je gnal, da je v zadnjem spustu malo nepremišljeno pritisnil in na takih serpentinah je zdrs skoraj neizogiben. Na srečo je počila le čelada in zadnji obroč, tako, da jo je odnesel le z nekaj praskami in povitim zapestjem. Meni je uspelo priti do cilja in tako opraviti z hudičem, kot mu pravijo.
Po lanskoletni izkušnji na Comolakemanu sem vedela, da si želim tudi letos malo drugačnega izziva. Lanskoletnih 2400 višincev je bilo veliko, koliko je pa 2900 na 86 km proge pa si nisem predstavljala. Idroman ima že dolgoletno tradicijo in znan je kot eden težjih triatlonov te dolžine v Evropi. Že v petek smo prišli v mesto Idro, majhno mestece ob istoimenskem jezeru. Čudovito, kot morje sredi hribov…ko rastejo oljke, cveti jasmin…okoli pa hribovje. Sobota je bil dan za ogled kolesarskega
dela in nazaj smo prišli utrujeni kot bi jo odpeljali s kolesom. Po tako ovinkasti cesti se še nisem peljala. Proga je ima štiri daljše vzpone in je tehnično izredno zahtevna, predvsem v spustih, ki so nepregledni in na mnogih predelih je cesta zelo ozka. Prav zaradi tega in strahu pri spustih, ki se ga od padca pozimi še nisem uspela otresti sem se spustov bala veliko bolj kot vzponov.
Nedeljsko jutro me je pričakalo s soncem in jaz sem bila pripravljena za malo daljši izlet. Ker v Italiji le redko kaj teče po urniku smo štartali pol ure kasneje, malo pred osmo zjutraj. Plavalni del je potekal v dveh krogih in bila sem kar zadovoljna s svojim plavanjem. Po prihodu iz vode pa šok, zadrga na neoprenu se je zataknila…panika. Na srečo so mi pomagali tekmovalci štafetnih ekip, ki so bili v menjalnem prostoru.
Po moji elegantni menjavi, ko si čevlje obuvam sede na tleh, pa se je začelo malo potovanje po okoliških hribih. Takoj 10 km vzpona, ki je minil zelo hitro. Nato pa valovit del in 23 km spusta do Gardskega jezera. Spust je bil panoramski in vzpon nazaj res čudovit. Na koncu pa sta nas čakala še dva bisera, 2 težka vzpona, kjer se je videlo kdo je treniral.
Ko sem bila na zadnjem spustu sem si rekla sedaj pa si že v cilju…no skoraj…le še 21 km teka po razgibanem terenu, z majhnimi vzponi, ki te povsem vržejo iz ritma. Upala sem, da me glava ne bo izdala. Na začetku sem poizkusila priti v prijeten ritem…in potem odteči, saj ne more biti tako težko:). Drugi od štirih krogov je bil kar hudičev, videla sem, da se mi tekmovalka zadaj približuje, zdelo pa se mi je, da mogoče noge ne bodo zdržale. Vedela sem, da sem na kolesu dovolj jedla in pila in da energijskega deficite ne bi smelo biti. Malo sem se pregovarjala z glasovi v sebi…če je meni težko je tudi ostalim težko in ne bom odnehala…in nisem…uspelo mi je…6h6min…užitka
S končno uvrstitvijo na drugo mesto sem več kot zadovoljna in razlika za prvo uvrščeno profesionalno triatlonko je majhna…še bolj pa sem zadovoljna, da sem premagal strahove pred tekom, spusti…da uživam v vsakem zavesljaju, vsakem obratu pedal, vsakem koraku, vsakem dihu…