IRONMAN Lanzarote by Matjaž Bajec, 19.5.2012
Na tem triatlonu sem nastopil že davnega leta 1993 in 1994 in z velikim veseljem sem se po 18 letih vrnil na ta čudovit otok, ki me je že takrat navdušil s svojo naravno lepoto. Vedel sem, da se podajam na enega najtežjih IronManov, a se s tem nisem nič obremenjeval, nasprotno, veselil sem se novega izziva. Razmišljal sem v smislu, da imam Lanzarote nekako za svoj otok, tu sem končal prvi IronMan, izpeljal eno boljših tekem v življenju in srečo bom imel tudi v tretje.
Priprave so celo zimo in pomlad potekale brezhibno, nobenih težav nisem imel, užival sem v treniranju. Vedel sem, da bom dirko uspešno končal, seveda pa sem si vseeno zastavil določene časovne cilje, ki sem jih z rezultatom 10:47 tudi izpolnil.
V dneh pred startom sem dobro voljo in sproščenost ohranil, sploh ko sem videl, po kakšni razgibani, raznoliki in pestri pokrajini bomo kolesarili. In užitek na kolesu je bil res popoln, sploh ker sem dobro, lahkotno in hitro vozil. Imeli smo tudi srečo z vremenom, saj so se temperature z dni pred dirko, ko je bilo krepko čez 30 stopinj, spustile in tudi veter ni bil tako zelo močan.
Na IronManih je v glavnem tako, da kakšnega velikega užitka na teku pa ne more biti in ti za okolico in njeno lepoto ni dosti mar, sploh ker je pogled usmerjen le naravnost naprej in si govoriš teci, teci...ne razmišljaj, koliko je še do cilja... In sem pritekel tudi do zadnjih dveh kilometrov, no, takrat pa vseeno dočakaš užitek in veselje v največji možni meri.
Ko sem leta 1993 v lokalnem časopisu objavil reportažo (original hranim še sedaj) o udeležbi na IronManu, sem na koncu zapisal:
„Lanzarote – skrivnostni otok, ki me je s svojo enostavno, naravno lepoto osvojil in me prisilil k razmišljanju in odločitvi o tem, da se bom nekoč še vrnil nanj.“
Vrnil sem se že leto kasneje, vrnil sem se letos, tokrat v družinski izvedbi, kar se mi zdi sploh pomembno, ker sem lahko s svojimi najbližjimi delil nepozabno športno in turistično izkušnjo.
