IM70.3 Sankt Poelten
Vtisi udeležencev
Želite izvedeti kaj so povedali naši TKL-jevci po nastopu na IM70.3 ST. POELTEN 2011. Vabjeni k branju vtisov :). IDE IDE !!!
Vtisi Anite Kos :
Iron polovička v St. Pöltenu – lani premierno in zato tekma sezone, letos zgolj trening tekma in preverjanje ironmanske forme. V tekmovalni dan sem se zbudila iz sanj, da sem tekmo končala s časom 5 ur 21 min. Glede na to, da v primerjavi z lanskim nastopom na plavanju ni bilo pričakovati izboljšanja (pa se je izkazalo, da se izboljšuje – zato Martin lahko zdaj bolj mirno spi :)), prav tako ne v teku, ker je bil lanski preveč dober, sem malo upala na izboljšanje kolesarskega dela, največ pa na krajši menjalni čas. S tem namenom sem se letos odrekla »modni reviji« in pridobila celi 2 minuti in pol, čeprav ni šlo vse gladko. V vsej naglici, ko sva s kolesom tekla iz menjalnega prostora sva v nekem trenutku oba izgubila ravnotežje, ki se je končalo z grdim padcem kolesa. Še mene je bolelo in če mu ne bi pomagala, se revež ne bi več pobral :). Veter ta dan ni bil ravno v pomoč, kar se je poznalo že na avtocestnem odseku kolesarske proge. Že na tem delu mi je postajal sumljiv tudi zadnji menjalnik, na prvem klancu pa povsem jasno, da sem ostala brez najlažjih prestav, saj mi je padec kolesa pomaknil menjalnik med »šprikle«. Nekako mi ga je uspelo zviti toliko nazaj, da sem si priborila še dva zobnika, oba skrajna pa sta za tisti dan postala nerazpoložljiva za uporabo, kar se je poznalo predvsem na drugem vzponu, ko so noge pač malo bolj pekle kot bi sicer (še dobro, da se vozim čez Rakitno). Ob lepi modri Donavi, ko sem se zopet znašla malo v »gužvici«, v kateri ne veš ali bi zaviral ali prehiteval, me je ob nameri zadnjega doletela še nagrada 4 minutnega postanka v kazenskem boksu. Od vseh prisotnih sem bila očitno sodnici najbolj všeč jaz. Kljub vsemu si nisem pustila, da bi mi popestritve kolesarskega dela pokvarile zabavo, ki se je šele dobro začenjala. Prehranska strategija se je zopet izkazala za odlično, saj sem na tekaškem delu kljub veliki vročini polna energije neutrudljivo prehitevala vse kar je teklo pred mano. Fantastičen občutek, ki ga ne doživiš na običajni tekaški tekmi. Prihod v cilj se je zato tako ali drugače končal sanjsko – s časom 5:21:38.
Vtisi: Tomi Martinjak:
Moj drugi pol-ironman ali izkušnja več do odličnega nastopa in velika baza novih podatkov za naslednji IM70.3 naslednje leto. Tako bi lahko strnil svoj letošnji nastop, ki mi je v prvi vrsti služil kot dober trening pred svojim prvim ironmanom, ki me čaka že čez slaba dva meseca. Moj prvi cilj tekmovanja je bil preizkušnja vse opreme, ki jo bom uporabljal na ironmanu, da bi bilo tam čim manj presenečenj zaradi materiala, gelov, solnih tablet in seveda krst mojega novega kolesa in aero čelade.
Sama tekma se je zame začela ob 7.40 ko so se pognali v vodo in začeli mleti vse okoli sebe. Sam nisem ponovil napake od lani in sem lepo počakal c.c. 30sek, da sem imel »progo« samo zase. Nisem se obremenjeval s časom plavanja, ampak sem želel preizkusiti taktiko starih lisjakov, ki namesto mišic včasih uporabijo možgane, kar se je izkazalo za odlično taktiko, saj sem v plavanju prav užival. Nisem dobil niti enega udarca in nisem popil nič vode. Pomaknil sem se na skrajni rob prizorišča in tam plaval popolnoma svoj ritem brez kakršnih koli motenj. No vsake toliko je mimo mene (pod kotom c.c. 75%) priplaval kakšen začetnik, ki še ni vešč v koordiniranju plavanja na odprtem in je odplaval proti obali, prav tako pa sem začel prehitevati najpočasnejše iz prejšnjih dveh skupin. Najbolj sem se koncentriral na svoje zavesljaje, saj sem želel porabiti najmanj možne energije za plavanje. Plavanje mi je uspelo odlično (zame), saj sem imel čas plavanja za minuto boljši od lani in kar je najpomembnejše iz vode sem prišel kot nov, kar je bil moj cilj. Potem pa v menjavo, na glavo novo aero čelado, aero očala in hitro po kolo. Cilj na kolesu sem si postavil samo en in to je na polno kolikor gre, da vidim kaj gre lahko narobe. Malo tipanja pozicije na kolesu, ki je res neudobna, saj sedim popolnoma na koncu sedeža samo na buli, tako da me rit še danes boli po dveh dneh in preizkušanje položaja glave, da bi aero čelada najbolje delovala, mene pa najmanj bolel vrat. Na avtocesti sem bil jezen na naravo, ker je pričarala veter v prsa in se je najlepši del kolesarske trase, ki se rahlo spušča spremenil iz popolnega užitka v grenko pritiskanje pedal. Na mestih kjer sem lani brez problema dosegal hitrost čez 40km/h je bilo letos za to hitrost potrebno veliko več energije in moči. Ampak nisem se prav nič obremenjeval ker sem kar letel mimo ostalih tekmovalcev in jih prehiteval kot bi imel motor. Neverjetno dober občutek. Prvi klanec sem prevozil kar v aero poziciji in kar letel, potem pa je prišel moj trenutek vožnje in sicer ob Donavi je ravnina, kjer sem pritisnil do konca in imel na tem odseku povprečno hitrost 43km/h, kar pomeni da sem na nekaterih delih po ravnini vozil tudi 48km/h in prvič spoznal super lastnosti aero čelade, ki ti kar pritiska glavo dol, še bolj v aero položaj, znotraj čelade pa nastane popolna tišina. Super občutek. Na ravnini so me samo gledali, ko sem letel mimo vseh. Kolesarjenje in odlično kolo je privedlo do najboljšega kolesa do zdaj, prav tako prava očala pripomorejo k temu, da mi ni bilo potrebno odveč dvigovati glave zaradi pogleda naprej, tako pa me ni vrat bolel niti malo. Še enkrat užitek, užitek užitek. Edini madež je bil ta, da mi je dvakrat padla ketna dol in sem se moral ustaviti na dnu klanca, tako da si bom dal namontirati palčko ki to preprečuje, da se mi to ne bo dogajalo na ironmanu. Kolo sem končal v uradnjem času 2uri in 30minut in če upoštevam, da je bila letos kolesarska proga daljša za en kilometer (spremenjeni menjalni prostor), veter in dvakratni padec ketne sem s časom kolesa navdušen. Potem je sledila menjava in že na menjavi v šotoru smo čutili kaj nas čaka na teku, saj je bilo v šotoru kot v savni. Nataknem si nove superge, ki sem jih seveda šparal za tekmo (kar sem vedel da je napaka) in začnem s tekom. Zastavil sem si da grem na polno, kar koli že to prinese, tempo 4.30 na začetku, potem na tempo 4.15. V tem tempu sem želel vztrajati ampak mi je bilo že po 7km jasno, da mi ta dan to ne bo uspelo, saj je bila vročina brez vetra neznosna. Po prvem krogu ki sem ga odtekel v času okoli 43min, sem čutil, da sem prišel do konca te zgodbe in svojim ciljem. Začela se je druga dirka in sicer dirka za preživetje. Po 14km sem prvič začel hoditi, da sem malo prišel k sebi, živel sem samo še za okrepčevalne postaje, kjer smo se vsi polivali z vodo in tlačili mokre gobice za drese, za kapce, povsod samo da bi nas malo ohladilo. Lahko rečem samo neznosna vročina. No nekako sem se le privlekel v cilj in zadnjih par km nekako joggiral, tako da sem bil presrečen, da sem prišel v cilj. Seveda opečen, kar se mi ne dogaja pogosto, kar samo pove kako močno je bilo sonce. Potem takoj na masažo, pijačo in hrano. V glavnem moj cilj je bil dosežen, čas ki sem ga želel pa ne. Zato ostaja to moj cilj za naslednjič. Vsekakor pa sem po tekmi navdušen nad celotnim dogodkom. Iron man-i so zakon. Naslednjo tekmo imam v Celovcu serije 5150 kjer bom šel do »daske«, potem pa me čaka dan resnice julija v Zurichu. S strahospoštovanjem komaj čakam.
Tomi Martinjak
In še vtis: Elvisa Požek
V petek zjutraj smo natovorili opremo in se z avtodomom odpravili proti St. Pöltnu v sestavi prve v Sloveniji diplomirane dietetičarke Anite, prvega triatlonca Cerknice Sebastjana, prvega trenerja TKL Martina in mene. Ob prihodu nas je na mestu, kjer smo kampirali lani, pričakalo ogromno gradbišče, kjer gradijo velik stadion, kar je pomenilo, da si moramo poiskat novo parkirno mesto. Na veliko zabavo vseh nas smo na treh različnih koncih razpirali in zapirali tendo celo popoldne a pod večer le našli svoje mesto na skoraj idealni lokaciji. Začel se je prijeten tekmovalni vikend.
Petek smo posvetili prehranjevanju in klubski slogan »ide, ide« preimenovali v »ite, ite« kar v pristni notranjščini pomajni »jejte, jejte«. Zvečer smo legli na hrbet, ker na trebuhe nismo mogli…
Kot stare đombe smo Sebastjana seznanili z vsemi detajli prizorišča, pravili in posebnostmi tekmovanja, se cenkali na sejmu (tamkajšnji šalabajzerji so na primer prodajali rabljeno aero čelado letnik '98 za 50€ in podobne hece), se razpeljevali po okolici in se ves čas zabavali. »Brača smrčača« nisva upravičila strahu Martina in Anite, da ne bosta mogla zaspati zato nas je ponoči budil močan veter, jugo banda s svojo muziko in pa glasne veverice, ki so nas iz Anitinega mobitela vrgle ven iz toplih postelj na dan tekme.
Na tekmo smo se odpravili mi trije, Martin pa je spremljal in bodril svoje ovčice na prvi večji tekmi te sezone. Ob navijanju sta se mu pridružila še Eva Oblak in njen fant, TKL ekipo pa sta na tekmi dopolnila še Karla in Tomi. Tekmo smo doživeli vsak po svoje a vsi zelo pestro. Jaz sem menjal zračnico že ob prihodu iz vode v menjalnem prostoru, tam je zvrnila kolo tudi Anita in lastnoročno zvijala zadnji menjalnik, da je sploh lahko speljala. Kasneje je šla še malo počivat v kazenski šotor, ker se je sodnikom to zdelo primerno… Sebastjan je prav tako menjal zračnico na sredi kolesarske proge in ker je spustila tudi ta je tekel 3 km v kolesarskih šprintaricah nazaj proti serviserju ob progi. D-rama.
Ko smo se vsi zbrali se nismo mogli načuditi vsem našim prigodam in pot domov je tudi zaradi vsega tega minila hitro. Tekmovalno spet nismo bili najboljši a cel vikend je bil prijeten in nasmejan, kot se za TKL ekipo spodobi.
Sam sem na to polovičko prišel z namenom preveriti svoj morebitni napredek od lanske sezone in sem se nastopa veselil. Na štartu sem stal povsem miren. Želel sem izboljšati lanski čas in končati pod 5 urami ter preveriti ali bi imel po koncu vsake discipline še dovolj moči in volje, da bi jo podaljšal do polne IM razdalje. Plavanje mi je malo bolj steklo v drugem jezeru in ob prihodu
ven sem se razveselil Martina, ki mi je zakričal, da sem plaval pod 35 minutami. Tudi še enkrat daljšo razdaljo bi v tistem trenutku šel odplavat. Zame je bil tak čas 3 minutni napredek in bil sem ga zelo vesel. Tudi zato je bila prva menjava še kar hitra… do trenutka, ko sem želel svoje kolo odpeljati na en krog. Ko se je s prvo feltno zarival v pesek kar nisem hotel verjeti, da je ravno meni spustila guma. Sledile so hrvaške besede, sosed pa mi je pomagal še z nemščino (scheiße pa to…)
a nisem se pustil zmesti in hitro začel z menjavo. Na vrsti je bila moja nova pumpa, ki pumpa tako, kot nobena druga pumpa ne pumpa. Napumpal sem tudi svojo voljo, da nisem odnehal in po nekaj km vožnje z bulo na prvi gumi, kar je spominjalo na tabum, tabum, tabum potovanje z vlakom Slovenskih železnic, sem povsem pozabil na ta gumidefekt. Na avtocesti vseeno kljub želji ni šlo tako kot lani. V prve klance… tudi ne. Ob Donavi malo bolje, kasneje pa spet nič posebnega. Postajal pa sem
pravi Ironman, kaj železni, pravi jekleni mož. Eksperiment z naklonom sedeža prejšnji dan je dal rezultate in med nogami je bilo že vse jekleno. Vedno počasneje sem hitel do druge menjave in vesel sem bil, da mi ni treba odpeljati še 90km. Na tek sem se odpravil z željo, da se ne ustavim, da se torej izognem bodcu in da mi ne bo treba iskat kakšnega grma in vse to mi je uspelo. Za tek in celo tekmo brez prebavnih motenj se lahko zahvalim Aniti, ki mi je predlagala povsem tekočo hrano – to bom
še ponovil! No, da pa sem se izognil bodcu pa sem se vlekel kot... Enkrat, ravno na stadionu, ko me je žgalo toplo sonce, sem pomislil, da nisem Požek ampak en polžek in to lazar, ker če bi imel hiško, mi ne bi bilo tako vroče. V drugem krogu sem se zalotil, kako opazujem češnje, ki zorijo… a hitreje ni šlo. Pojma nimam zakaj. Občutek, da se nikamor ne premaknem je zamenjala apatija in ob prihodu v cilj sem bil kar precej poklapan, ker časa 5h 36' res nisem pričakoval. Bi šel še 21km? Z
lahkoto, a tekel bi več kot še enkrat več časa in po tem verjetno za lep čas ignoriral treninge ipd.
Drugič bo bolje, kdaj pa bo priložnost za to, pa še ne vem :)