Čudeži na Rockseeju, 10. maj, Müreck, Avstrija
Od prejšnjih let se je sobotna tekma v Cmurku močno razlikovala le po eni malenkosti: tokrat nas ni opralo kot mlade mačke. Vremenske razmere so bile pravzaprav idealne, nekaj se je sicer motovilil veter, ki pa ni usodno vplival na potek tekme.
Večji del TKL zasedbe je pod Uroševim patronatom izbral preverjeno prenočišče Pri pošti, navesti je treba tudi, da je Uroš zrihtal močno pocenjene štartnine, presežek (po pet evrov na glavo, nekaj pa je prispeval še sam) pa je v imenu TKL namenil humanitarni donaciji, torej so nas že pred štartom spremljale dobre vile.
Plavanje v Roeckseeju se bo veteranom po rezultatih zdelo počasno, resnica pa je v tem, da so organizatorji boje postavili skoraj na suho in smo pošteno odkravljali dva kilometra. Sam sem izkoristil taktiko z jutranjih treningov, ko se (neuspešno) švercam za modro Dejanovo kapo - in šlo mi je neverjetno dobro, saj so imeli praktično vsi soplavalci njegovo kapco! Dodajam osebno noto, da sem se namenil modro zaščititi pred soncem, žal pa sem otrokom doma namesto kreme sunil šampon in odtod tista proga mehurčkov z blagim vonjem po marelicah.
Kolo je znano: dva kroga proti severu. Sam bom pošteno povedal, da se 'ekipce', ki sem jo z veliko muko dohitel proti koncu prvega kroga, nisem več otepal: nisem se ravno vozil za kolegi in veliko sem prevzemal na čelu, ampak zasledoval sem cilj, da se na kolesu ne iztrošim do dile in prihranim vsaj malo za tek. Na znamenitem spustu sem zabeležil doslej najvišjo brzino ever: 81 na uro.
Tekli smo 'klasično', torej dva kroga najprej okrog jezera in potem proti mestu in do obrata, kjer je kot lani kokakole zmanjkalo že pred mojim prvim prihodom (torej kriza tudi Avstrije ni zaobšla!). Nekateri - tudi kolega Jarc - so si privoščili še dodatek in jo mahnili še čez most in v neznano, ampak so potem spet našli pot proti cilju. TKLjevci smo se kar prijazno vzpodbujali, edini nesolidaren se mi je zdel g. Aleksander, ki je ravno po zadnjem obratu, ko sem se bil namenil začeti manjšati razliko in 'prsa o prsa' viteško pridrveti v cilj, zbezljal kot da ga preganja osir tigrastih komarjev in mi odšprintal s horizonta.
S strešniki za mesta na stopničkah se letos nismo množično izkazali (oziroma so se trije: Bojan Debenec je suvereno zmagal, Vesna in Melita sta bili obe tretji, bravo!!!), je pa polovičko prvič uspešno oddelalo kar nekaj TKLjevcev: z medaljo kot rečeno Vesna, za njo pa brata Dejan in Andrej, še en Andrej in Aleš.
REZULTATI
BOJAN: "dobra tekma ... 4;32;52 h ... rezultat pove vse ..."
ANDREJ L.: "Z rezultatom zadovoljen, je to le bila prva polovička. J Plavanje je bilo OK, v menjavah sem si res vzel čas in se mi ni mudilo. Kolo je bil celo nad pričakovanji, sploh ker sem se izogibal vožnje v zavetrju in lahko rečem, da sem ga odpeljal sam. Tek je bil prvi krog soliden, celo toliko, da sem zgrešil en odcep in pretekel kakšen dodaten kilometer. V polovici drugega kroga pa mi je zmanjkalo energije (imel sem premalo gelov) pa sem vseeno še dokaj z nasmeškom pritekel v cilj. V cilju pa sem doživel manjši šok, ker me je zeblo, da sem kar se tresel, noge pa so postale popolnoma trde. Po masaži in dveh zajetnih krožnikih tople juhe z mesom, sem se preoblekel še v toplo trenirko in po dveh urah sem bil že srečen triatlonec s prvo polovičko za seboj.
Zahvala gre zagotovo trenerskemu štabu za dober trening program, tudi na lastni koži sem izkusil, da res veste kaj delate. Romanu, Tomažu in Marku za motivacijo in zadnje napotke ob večernem pivu dan pred tekmo. Urošu, ker je odlično zorganiziral dobra prenočišča, da smo lahko s čim manj stresa spočiti začeli tekmo."
ALEKSANDER: "Moja druga polovička. Prva je šla za preživetje, za spoznanje kaj pravzaprav to je, za udeležbo. Druge pa sem se lotil nekoliko drugače. Šel sem tekmovat. V prvi vrsti sam s seboj, s časom doseženim lani, s progo in nenazadnje tudi s tekmovalci, ki so bili v mojem rangu. Seveda je vsa ta tekmovalnost v popolnem amaterskem okviru, da ne bo pomote. Štartni pok, skok v vodo, mahanje, borba za pozicijo, za zavesljaj, za zrak.....huhhh. Na prvem obratu se stvari umirijo, razmišljam o smeri plavanja, tehniki, sproščenosti, "pravilnem zamahu" ('potegni do konca' mi je govoril Petrov glas nekje v ozadju).....in tako vse do obale, brez zapletov in posebnosti. Hitro je minilo teh 1920m, kolikor mi je nameril Garmin. Menjava, rahel zaplet s slačenjem neoprena, ki se mi je zataknil za uro na roki. K sreči je prevladal razum in kar hitro sem se znašel na kolesu.
'Umirjeno', si govorim. Časa je še dovolj. Padem v ritem in gasa. Hrana, pijača, napolnitev energijskih depojev je bilo bistvenega pomena, v drugem delu pa je bilo vse skupaj malce lažje, kajne 'ekipa'?. Skupaj je naneslo 85,7km. Naj ne pozabim omeniti moja sinova, ki sta s polno odgovornostjo sledila mojim navodilom in odlično suportirala mojim potrebam. Seveda tudi žena je s svojim navijanjem opravila levji delež......(da se vsaj malce odkupim ;-) ) Menjava brez posebnosti. Tek. 'Umirjeno' si govorim zopet. Pred menoj v vidnem polju Marko in Tone, ki se mi počasi oddaljujeta. Tempa, ki sem ga vajen s treningov ni od nikoder. Saj bo, saj bo!! Še vedno umirjeno. Tempa ni in ni. Nekje na polovici proge pa se mi je ta začetna zadržanost le obrestovala. Dobil sem krila in rahlo stopnjeval tempo. Z občasno kontrolo dogajanja za menoj sem tako odbrzel vse do cilja. Namerilo mi je 19km. Osebni cilj sem dosegel. Z nastopom zelo zadovoljen. Vreme nam je služilo. Domače sladice so še vedno dobre. Čestitke vsem udeležencem. Če mi ostali ne zamerite, bi še posebej čestital Vesni sa svoj dosežek oz. bolje rečeno presežek. Bravo Vesna!!!
Čisto na kratko lahko povzamem Mitjevo tezo "Less is more". Z moje strani lahko rečem da deluje. Lep dogodek je to bil.
P.S: Tone, hvala za tigrasto komarni obračun....bil si trd oreh...hehehehe.
MARKO: "Plavanje je bilo čisto ok, edino Garminov graf mi je narisal neko hecno vijugasto traso (?!) … bo treba drugič dati proge v jezero. Kolo je bilo odlično in ni dodatnega komentarja. Na teku pa sem plačal obresti … predvsem na račun četrte discipline – hidracija … krče pravzaprav od prvega metra in ne moreš verjeti kako je polmaraton lahko dolg … Funkcioniral sem izključno na togoto … Aja, pa tudi čelado sem pri drugi menjavi prehitro odpel in se je sodniku kar zmešalo, me držal za roke 15 sekund in kričal J …. Pod črto: šola učenja na začetniških napakah je kar boleča, ampak vseeno sem super zadovoljen. Moja regeneracija naslednji dan v Ptuju je pa že zgodba zase … J … "
ROMAN: "Na samo tekmo nisem šel na glavo, ker je plavanje še vedno moja NOČNA MORA sem se po ogledu trase kar malo prizemljil, boje so bile skoraj ob obali, plavanje začel zelo umirjeno v ozadju določene trenutke bi šlo lahko hitreje vendar se nisem zaletaval, še posebej hitro mi je minil drugi krog, na koncu presenetil samega sebe. Na kolesu tako kot sem planiral doma brez pretiravanja, deleže sem bil nove izkušnje in sicer WC v bliznjega gozdu. Kjub nepredvidenemu dodatku me ni iztirilo in sem v drugem krogu kar lepo dohiteval hitrejše na plavanju. Sodniki so bili letošnje leto bolj za okras saj sem prehitel dve skupini velikosti "runde". Na tekaški del sem šel kar malo z strahom zaradi poškodbe ki še ni v celoti sanirana, vendar sem zadovoljen.
Na koncu pa je zopet zaživel tisti TEAM SPIRIT z lanskega leta, katerega včasih kar malo pogrešam. BILO JE LEPO.'
Tomaž O.: 'Bilo je lepo vreme in imeli smo se lepo. Nekateri smo pa pili pivo, ko ste drugi še tekli.'
VESNA: "Evo moja prva polovička pod streho … Glede na to, da sem imela tegale ½ IronMana že od lani v dobrem sem se kljub vsem zapletom (poškodba zadnje stegenske mišice, pljučnica, gronolom, hematom na podplatu… ) s strahospoštovanjem odpravila v Mureck. Odločila, sem se, da tokrat pridem samo do cilja, preživim in sem brez poškodb, brez kakršnega koli plana mogoče skrita želja pod 6 ur (da ne bi že pospravili ciljnega prostora) in se mi je tudi izšlo. Tako da trema ni bila tako prisotna kot če greš na čas oz. rezultat. Zvečer pred tekmo sem dobila še en kup novih informacij in en radler za sprostitev. Vzdušje na tekmi odlično, vreme super…. plavanje po pričakovanju počasi vendar vztrajno do konca… prvič preplavala tako dolgo razdaljo. Čeprav sem se kolesa najbolj bala sem bila kar zadovoljna z vožnjo - tukaj moram omeniti tudi Klaro, ki mi je pomagala na treningih me tudi kdaj »porivala« v klanec in rekla, da so tudi v Murecku klanci in da jih moram trenirati (Kurešček in Turjak) in tudi z nasvetom – sendvič s pršutom – odlična zadeva. Na kolesu so mimo mene švigale skupinice, tako hitro, da sploh nisem dojela, kaj šele, da bi se jim priključila, tako, da sem celo progo suvereno odpeljala čisto sama. Na koncu sem mislila, da je prišla moja disciplina tek vendar me noge niso ubogale ….bolečine v mečih so bile zelo močne, tako, da »Hvala bogu«, da sem si takoj po kolesu nataknila CEP-ke, drugače ne vem kako bi šlo. Glava je hotela teči naravnost nogi pa ena levo, druga desno no ampak na koncu sta se uskladili in je šlo kar naravnost. Tukaj se vidi, da nisem delala menjave iz kolesa na tek…. No za drugič vem… ?? počasi sem se prebijala po razgibani progi in čutila vsak kamenček ter občudovala naravo ter vmes srečavala TKL-jevce z nekaterimi sem se tudi ustavila, poklepetala, a ne Aleš ? in spodbujala tiste, ki so hodili, tako, da se je med tekom res ful dogajal….. ampak bistvo je, da sem prišla v cilj in ne boste verjeli dobila »cegu« ampak ne zato, ker bi bila tako dobra… ampak tako »stara«… J se opravičujem vsem, ki so starejši…
Hvala vsem sotrpinom iz kluba, ki so mi stali ob strani in me spodbujati tako pred, med in po tekmi….. predvsem zahvala tudi ženski spremljevalni ekipi za navijanje ob progi kar mi je dala novih moči, da sem zmogla. Prav posebej pa hvala Urošu za vso organizacijo, in ker vedno skrbi zame kot za starejšo sestrico (da ne bom rekla mamo) J.
V življenju mora biti glavni cilj uspeh. In ponos na ta uspeh (pregovor) – in to je meni uspelo za kar sem zelo srečna in ponosna.
Idemo dalje ... čeprav prvega nikoli ne pozabiš."
ANDREJ S.: "No, pa še pozdrav z moje strani. Najprej takole...ogromno rešpekta. Vsi so me opozarjali, da tole ni hec in pazi kaj delaš in bi sploh že šel, raje počakaj...ampak trma je pač trma. En hiter skok s kolesom do Krka, mali maraton še v sredo. Seveda so vsi rekli, da pretiravam in bi moral počivati, ampak tako pač deluje moja psiha-če pretečem pred tekmo vem, da gre in moja psiha zdrži. Vse sem opravil z ogromno rezerve, ker sem si želel zgolj končati. Glede na to, da je bila prva polovička nisem vedel kaj lahko pričakujem, torej...pamet v roke. Plavanje čisti užitek, počasi in ziher proti cilju, slačenje neoprena pa je še uganka, ki jo moram razvozlati v prihodnjih dneh. Publiki sem privoščil vse možne užitke, ki jih slačenje neoprena lahko vsebuje, le zvrniti na tla se mi ni uspelo. Kolo je bilo do prvega resnega spusta užitek, takrat pa je pred Jurico Cvjetka, ki je vozil pred menoj skočila srna. "Muskontarska" žilica v moji glavi je seveda že iskala lonec, da bi kuhali golaž, šele čez kakšno minuto sem se zavedel, da smo jo neverjetno dobro odnesli. Srna pri 70 km na uro verjetno ni ravno najboljša stvar, ki se ti lahko pripeti na prvi polovički. Cel drugi krog smo imeli tudi družbo v obliki vetra, da ne bi bilo preveč dolgočasno. Seveda sem si moral vsaj malo zakomplicirati zadevo, ko se mi je kakih10 km pred menjavo v glavo prikradla misel: dragi kolega, zdaj morava pa še mali maraton preteči. Ma, zdaj ne bomo odnehali. Tek počasi in z užitkom do konca in v cilj.
Prva polovička uspešno zaključena. Čestitke vsem ostalim sotrpinom, še posebej dobitnikom "ceglov". Vesna, zaslužili ste jih!"
DEJAN S.: "Na tekmo sem šel samo z eno željo, da pridem uspešno do cilja, brez posebnega mučenja. Tako sem tole tekmo vzel bolj za pridobivanje izkušenj, čas pa je bil povsem drugega pomena. Morda sem vse skupaj vzel malenkost prelahko (v stilu… bo že), a več o tem v nadaljevanju.
Pred štartom sem urejeno pripravil menjalni prostor. Tudi z zaščitno kremo se nisem pozabil namazati, da ne bi bil zopet opečen (kot lansko leto v Portorožu). Oblečem neopren in se na hitro razgibam (beri “ohladim”) v jezeru. Kar na enkrat stric za nami straši s hupo in vsi smo se pognali v vodo. Priznati moram, da takšne treninge težko simuliraš. Toliko brcanja, potapljanja, odrivanja, borbe,… Skušal sem se umiriti, ne zbezljati za drugimi, in čim bolj umirjeno preplavati razdaljo. Težko rečem, da se je zadeva umirila po nekaj 100 metrih plavanja. Še v drugem krogu me je nenehno kdo tolkel po nogah, odrival, zapiral. Borba za svoj prostor je tekla vse do izhoda iz vode. Menjava je šla dokaj hitro. Le bolj pazljivo sem neopren vlekel iz sebe. Tik predno sem štartal, pa je bil iz vode že tudi Andrej (menjalni prostor je imel tik ob meni).
Odhitim do ceste in hitro na kolo. Začel sem z umirjeno kadenco, da umirim srčni utrip in ogrejem noge. Želim prestaviti na večji zobnik, ko kar naenkrat slišim pok. Skušam ugotoviti, kaj je bilo. In glej ga zlomka. Ravno na tekmi mi mora počiti zajla za prednji menjalnik (še dobro, da ni bila za zadnji,… potem bi pa trpel). Sem pri sebi sklenil, da si ne bom pokvaril tekme zaradi tega. Bom pač malo bolj vrtel noge. Upal sem samo, da ne bom od vsega vrtenja potem vrtel nog še v spanju. Na začetku sem skušal voziti povsem brez zavetrja. A kaj, ko nas je bilo na kupu vedno več in vedno hitreje je letelo. Jaz sem pa tudi užival, da sem lahko sledil vsem. Po klancih navzgor sem jim še uspel slediti na mali šajbi. Kmalu po strmem spustu, pa je del skupine potegnil naprej. Prepozno sem reagiral in skupina se je nekoliko oddaljila. Vedel sem, da moram čim prej ujeti stik z njimi, sicer mi bodo ušli. Potegnil sem naprej iz preostale skupine in jih skušal ujeti. Nekaj časa sem tako pospešeno vrtel noge. A zaradi male šajbe sem bil omejen s hitrostjo. Ker so se postopoma oddaljevali, sem raje spustil kadenco, da se ne bi prekuril. Pri vožnji sem mi je pridružil še nek Avstrijec in tako sva izmenjaje v “vodstvu” prevozila v drugi krog. Takrat naju je dohitel drugi del skupine in skupaj smo prevozili krog do menjalnegae prostora. In moram priznati, da sem tokrat na kolesu, kljub smoli z menjalnikom, prav užival.
Menjava je bila dokaj hitra. Morda sem vse skupaj kar nekoliko prehitro opravil, ker sem po menjalnem prostoru kar pogledoval, kaj sem pozabil (na srečo nič).
In tako sem odhitel v tekaški del. Včasih moj najmočnejši del, tokrat pa žal najšibkejši (zaradi pomanjkanja kilometrine). Pot ob jezeru in kasneje v gozdičku je bila čudovita. Prijetna senčka in mehka podaga. Čudovite poti za tek. Ko sem iz gozda vrnem na pot ob jezeru me dohiti Tomaž, kateremu se je običajna pot zdela prekratka, zato se jo je odločil malo podaljšati (takrat sem ga očitno prehitel). Ni bil dolgo poleg in je s hitrejšim tempom odhitel naprej. Pritekel sem okoli jezera in si sam pri sebi zadovoljno mislil: "Tole je bilo pa hitro. Še en tak krog pa smo”. Ta zmota je izhajala iz tega, ker sem vedno slišal… “teče se 2x okoli jezera”. Oh… in kako sem trpel kasneje zaradi tega. Psihološko me je kar malo potolklo, saj sem kasneje ves čas pogledoval: “kje je že tisti obrat? Takrat bom tudi pil", sem si rekel. Pot se je pa kar vlekla in vlekla, obrata pa nikjer. Vmes sem nekajkrat zahodil. Prehiteli so me še Uroš, Roman in Vesna. Žal pa je odlašanje s pitjem terjalo svoj davek in tako sem čutil, da sem se malenkost pregrel. Na vsaki okrepčevalnici sem skušal dobiti steklenico vode a zaman. Končno sem dobil steklenico na okrepčevalnici v gozdičku (ob jezeru). Izpraznil sem jo na hitro in na srečo dobil na naslednji še eno. Polovičko sem jo spil, z drugo polovico pa poplaknil gel. Malenkost je še trajalo, da sem prišel k sebi. Potem pa končno začel normalno teči. Tako sem zadnjo četrtino poti pretekel z užitkom, kot da bi komaj pričel teči. Priletim čez cilj, ko je ura kazala 05:07:21. Ni bilo pomembno koliko. Pomembno je bilo, da sem prišel skozi. Nisem se počutil uničenega. Niso me bolele noge, hrbet ali kar koli drugega. In od zadovoljstva sem v glavi že začel sestavljati plane za naslednji izziv.
Čestitke vsem sotrpinom. Upam, da ste tudi vi uživali. Nekateri ste za domov dobili še opečnate spominke (čestitke). Sam sem tudi odnesel spominek: nekaj sončnih opeklin in za letošnje leto dobro zapekel triatlonski dres z dodanim nasmeškom. Letos ne bo šel kar tako dol :)"