6. Peš na Pohorje, 6.11.2011
Matic in Karla :-)
V nedeljo 6.11.2011se je na Pohorski strmini odvijala množično-rekreativna in tekmovalna prireditev Peš na Pohorje . Prireditev je organizirana letos že šesto leto, kar se je videlo v odlični organizaciji prireditve. Prijavljenih je bilo čez tristo tekmovalcev, prav vseh starostnih kategorij in nekateri "stari mački" so dosegli rezultate, ki so jim jih lahko mladi tekači zavidali. Start je bil pri spodnji postaji Pohorske vzpenja če (325m), nato pa je proga tekla po Čopovi progi do trikotne jase in vse do hotela Bellevue (1050m), kjer je bil cilj. Premagati pa smo morali 725 m višinske razlike. Temperature je bila ravno prava, da nas ni zeblo, čeprav bi bil dan še lepši, če bi nas pozdravil kakšen sončni žarek. Ob 10.30. so se na vrh podali pohodniki ob 11.00 pa smo se v hrib pognali tekmovalci. Moto prireditve je "self transcendence" oz. samopreseganje, ki je zagotovo potrebno za premagovanje Pohorske strmine, zato ni važno ali se teče ali se hodi, pomembno je premagovanje samega sebe in uživanje v tem. Ob poti navzgor tekmovalca vsake toliko preseneti pano z motivacijski napisom. Najbolj mi je ostal v spomuni zadnji, kjer je pisalo: ne pričakuj aplavza na koncu, ampak prav vsak tekmovalec si ga je prislužil in tudi dobil.
Teka sva se udeležila tudi dva TKL-jevca in videla, da je tek v tako strm breg lahko pravo mučenje, vendar kar hitro mine, saj je vsega konec v dobre pol ure in na koncu te čaka zasluženo kosilo in topel čaj. Končala sva z rezultatom 37:26 - Karla in 37:49 - Matic. Zmagal je Simon Alič s časom 25:35 med dekleti pa Andreja Godec s časom 33:26. jaz sem se na progo podala dokaj umirjeno, saj se spomnim, da me je oče ko smo hodili v hribe učil, naj kar pustim naprej tiste, ki se zaženejo, da jih bova že ujela proti vrhu. Pa še prav je imel, bolj ko sem se bližala cilju, bolj sem dohitevala tiste pred seboj. Verjetno sem si pravilno razporedila moči, čeprav sem na najstrmejših predelih komaj dihala, noge pa so pekle. Z rezultatom sem zelo zadovoljna, ker že dolgo nisem tekla v hrib, ampak očitno mi tak teren ustreza, tako da se zagotovo še udeležim kakšnega gorskega teka, da se tudi izven sezone vsake toliko malo bolj potrudim in stopim iz cone ugodja.
... eni so tekli na mestu :-)